Veliko imam za povedat, ampak nekje je treba začet. Najprej naj povem, da sem hvaležna, da sem, kjer sem. Že nekaj časa trajajo ti utrinki, ko se večkrat spomnim, kaj vse sem dosegla, spremenila, naredila in doživela v zadnjih desetih letih. Danes je namreč deset let, odkar se je začela moja zgodba na Spirali. Deset let, tako polnih, gostih in meni zanimivih, da si morda zaslužijo še kaj več kot tale prispevek. Vseeno pa deset let, ki sem jih preživela povsem drugače kot prejšnjih 26, z drugačno pozicijo, z drugačnim pogledom, bolj sproščeno in srečno.
Pred približno enajstimi leti nisem niti pomislila, da bi rabila kakšno spremembo. Živela sem hitro, zanimivo, imela sem super službo, malo pred tem sem diplomirala, dogajalo se je “na polno”. Kdo bi to menjal!? Vsekakor sem se spopadala tudi s težavami, zapleti, bolečinami, ampak saj to se vsi, sem si rekla. Niti pomislila nisem, da je lahko drugače. Dokler se ni v mene naselil precej zoprn strah, kaj se z mano dogaja, saj je moje srce dobesedno podivjalo. Zvečer je razbijalo, se treslo, nikakor mi ni pustilo spati. Pravzaprav zaspati niti nisem upala, saj nisem bila sigurna, če se bom sploh še kdaj zbudila. Noči so bile kratke, utrujajoče, jutra težka, že dopoldan so me vse bolj redno napadale slabosti, ki jim nisem našla vzroka. Takih stanj je bilo čedalje več in čeprav prej nisem bila ravno reden gost pri zdravnikih, sem takrat nadoknadila vse – infekcijska, kardiološka, gastrološka, abdominalna, ginekološka, pa spet kardiološka ambulanta.
Odkrili niso nič akutnega, razen da mi srce res ne bije pravilno; vzrok naj bi bila okvara zaklopke, vendar zdravila za to niso imeli, so mi pa predlagali tablete za pomiritev srca. Dobro, sem si rekla, takšna res nisem ne za živet, ne za umret, ampak tablete za srce pri šestindvajsetih? Ne, hvala, bom poskusila najt kakšno drugo rešitev. Kaj pravzaprav rabim, sem se vprašala. In takrat verjetno prvič dobila sporočilo – več energije. Prijatelju Google-u sem tako postavila vprašanje “več energije” in prišla na spletno stran, kjer so ljudje pisali o svojih rezultatih, ki so jih dosegli z energijskimi treningi. Ha, dve čarobni besedi zame – energijski, to rabim, in trening, tega pa sem kot športnica vedno vzela kot nekaj zelo dobrega. To bo za poskusit, sem si rekla, in brskala naprej.
Prišla sem do informacije o ljubljanski dvorani Spirale, poklicala in vprašala, kdaj lahko pridem. Na drugi strani se je oglasil Samo in mi povedal, da so treningi vsak dan. Tudi zdaj med prazniki? Tudi. Rabim kakšne superge in športno opremo za te treninge? Ne, boste samo sedeli, je rekel. No, to pa so treningi, sem si mislila. V sede… Kakorkoli, čutila sem, da nekaj rabim in nekaj me je pripeljalo na moj prvi trening. Lea in Duško sta bila na Kitajskem, jaz pa sem prvih nekaj dni poslušala, naj se javim, prosim za podporo,… Nič nisem razumela. Ampak počutila sem se bolje, lažje sem zaspala, bolj mirna sem bila. Ko sta se Lea in Duško vrnila, sem kmalu dobila smernico, ki sem jo potrebovala. Ne boš še umrla, mi je z odra rekla Lea. Uf, sem si oddahnila, vse drugo bom pa zmogla. Tako se je začel moj trening, mislim da kar vseživljenjski.
Reakcij je bilo zares veliko, ampak že v nekaj mesecih sem občutila veliko razliko – srce je bilo bolj mirno, bila sem bolj zmogljiva, počutje se je izboljšalo, zbujala sem se spočita, pojavilo pa se je se eno stanje, ki ga prej v življenju skorajda nisem poznala. Mir, ki ga čutiš povsod v sebi. Poleg tega so mi sporočila, ki smo jih dobivali, postajala vse bolj zanimiva. Čeprav vsi nekako živimo, pa so ta sporočila o novemu stilu življenja vseeno drugačna, nova, meni izredno stimulativna. Moj trening je hitro prešel od umirjanja srca na druga področja življenja, takrat najbolj na odnose.
Ko se danes spomnim sebe takrat, vidim, da sem res navznoter drug človek. Takrat sem živela tako, da je vse mogoče naredit – za vsako ceno, z glavo skozi zid, kot buldožer sem sla čez vse ovire. Veliko sem jih imela v življenju, mogoče sem tudi zato postala buldožer in ne fina limuzina. Ampak moj moto je bil, da moram biti tako močna, da bom šla preko vsega. In sem šla. In se skurila. Nesposobne ljudi na poti sem popipsala, težke dneve sem razvedrila tako, da sem se zabavala, zato da sem bila lahko samostojna že zelo zgodaj, sem delala in študirala, izkoristila sem vsak trenutek, da sem korakala naprej. Seveda sem medtem naletela na veliko konfliktnih situacij – doma, v službi, še najmanj med prijatelji. In s treningom sem se začela učit – kako se pogovarjat z mirom, kako se izražati, kako sprejemati druge ljudi in razumeti, zakaj se obnašajo tako, kot se.
Z leti je začel bledeti moj občutek, da karkoli naredim, še vedno ni dovolj dobro; da ljudje ne prizadenejo namerno; da je dobro dati ven tisto, kar nosiš v srcu. Z mirom sem odšla iz razmerja, ki je bilo že nekaj let nekvalitetno, vendar me je v njem nekaj držalo. Potem, ko sem lahko povedala, kar sem čutila in živela, kot sem želela, sem lahko odšla. V življenje so se pripeljali drugi ljudje, ki so mi dali popolnoma drugačne izkušnje. Mislim, da bolj kot sem se učila odpirati srce, bolj so bili okoli mene ljudje, ki jim je to veliko pomenilo. Ne biti prizadet in živeti z odprtim srcem je bil zame velik trening, na drugi strani pa velika stimulacija za trening. In kako sem bila vesela, ko sem spustila nekaj, kar me je bolelo, odprla srce, potem pa se je situacija odvila boljše, kot bi si sploh lahko predstavljala! Uau, sem si rekla, to je to! Vedno sem veljala za komunikativno, ampak nihče ni mogel prebiti mojega oklepa. No, skoraj nihče. S treningom sem si končno upala sneti ta obrambni oklep in povem vam, da je s tem z mene odpadla velika teža. To sem lahko naredila z zaupanjem, da se mi ne more zgoditi nič slabega, da imam zaščito, samo odprto srce moram imeti. Seveda nisem mogla te pozicije držati vsak dan in ves dan, ampak imela sem naravnanost in vedela sem, katera je tista pozicija, ki jo želim doseči.
Zanimivo je, kako se ljudje zaradi tvoje drugačne pozicije začnejo drugače obnašati. Take izkušnje so mi tudi pokazale, da si z nekaterimi ljudmi kompatibilen, z drugimi pa ne. In da ni s tem nič narobe – ugajati vsem pač ne gre. Iz dneva dan sem se učila in moram reči, da mi treningi nikoli niso bili dolgočasni. Prav tako je na nek drug način postalo zanimivo tudi vsakdanje življenje, saj sem vse stvari začela gledati z druge perspektive – kakšno pozicijo imam jaz in kakšno drugi? Kako tečejo energije? Kakšna je širša slika te situacije? Kaj me še zaboli in kaj moram še prerasti?
In potem so me začeli učiti mehkobe. Sto in eno situacijo mi je vesolje namenilo – najprej, da bi videla, kje sem še trda (veste, saj to ni tako, da človek ne bi vedel kje je trd; če ne drugega spominja na to, kot da bi vsakič sproti bos močno brcnil v kamen), potem pa so mi dali možnosti, da začnem trenirati situacije na bolj mehek način. Počasi, ampak s pomočjo sporočil z odra, podpore vseh, ki so bili dosti ob meni, spletom situacij in spretnim režiranjem vesoljne energije jim je počasi uspelo tudi to. Srečo imam, da nikoli nisem čutila odpora do tega (mimo grede, kdo pa si želi stalno brcati v kamen?). Ko sem najprej odvrgla oklep in potem še omehčala svojo dušico, je bilo moje življenje že na popolnoma drugi ravni. No, ni vse tako rožnato, vmes sem namreč doživela ogromno preizkušenj, testov, nižjih in višjih ovir. Kaj se je na zunaj dogajalo medtem, ko sem se učila odpiranja srca, trgala oklep in mehčala dušo?
Moje blokade so bile vedno bolj vezane na fizične stvari, psihičnih je bilo bolj malo. Že pred procesom so se močno pokazale moje blokade v hrbtenici. Medicinska diagnoza je bila, da imam stisnjen disk v ledvenem delu, po domače temu rečejo hernija, in da se tega popraviti pač ne da, naj se pa raztegujem, delam vaje, kadar pa preveč boli, naj človek zaužije legalno drogo – mešanico tramala in ketonala. Po takih izkušnjah razumeš, zakaj džankiji v življenju ne spravijo skupaj ničesar. Seveda se s treningom vse blokade in bolečine prej ko slej znova pojavijo – zato, da se končno zares pozdravijo. Mojih reakcij v hrbtenici je bilo veliko, z velikim veseljem pa povem, da sem šla čez ne le brez koktajla tramalov in ketonalov, pač pa brez navadnega lekadolčka! Ja, bila sem več v polju, dvakrat dnevno na treningu, tudi masaže DORVITA sem se posluževala, kadar bolečina ni bila prehuda, drugače pa sem skakala, se sproščala in lovila nova sporočila. Izredno sem hvaležna za naslednjo izkušnjo: nekega dne sem dobila spoznanje, mogoče ji lahko rečem tudi prepoznava. Popolnoma jasno sem zaznala, kdaj izbruhne moja blokada v hrbtenici. Takrat, ko začutim odpor do službe. Po javljanju in potrditvi z odra sem bila neizmerno vesela; čeprav reakcija še ni minila, se mi je zdelo, kot da sem se nekam premaknila. In res sem se. Vsakič, ko sem spet začutila bolečine v hrbtenici, sem se v sproščenem stanju previzitirala, če je v meni kakšen odpor. Ko sem ga zaznala, sem se javila in blokada je popustila.
Mimogrede, ko sem morala na uradni službeni zdravniški pregled, so mi ugotovili, da moja zaklopka dela normalno. Potem sem nehala nosit leče za dioptrijo, tudi očala so me začela motiti in ker mi je poteklo vozniško dovoljenje, stara sem bila torej 28 let, kar pomeni po dveh letih treninga, mi je na pregledu za podaljšanje vozniške okulistka ugotovila, da imam 100% vid in da očal ne rabim. Pravzaprav se je čudila, če sem jih res kdaj rabila.
Da bolj nazorno ponazorim kakšnega od svojih rezultatov, vam bom povedala dve zgodbici. Najprej eno, ki se nanaša na mojo trdoto, sprejemanje in spreminjanje mojega obnašanja do drugih, potem pa še drugo, ki kaže mojo blokado v hrbtenici. Pred časom sem imela sodelavko, ki je bila res težko prebavljiva. V ponedeljek nihče ni smel govoriti z njo, ker je bila pač slaba in utrujena po vikendu. Vsak naslednji dan do desetih dopoldan tudi ni komunicirala, ker se je še prebujala. Karkoli se je dogajalo kasneje, je imelo krivca in se je redko končalo mirno. Negativna do konca, ampak dejstvo je, da je nikakor nisem mogla sprejeti. Večkrat sem se na treningu javila, iskreno povedano pa mi niti slučajno ni bilo jasno, kako lahko takega človeka sprejmeš. No, Lea sčasoma prebije vsak oklep in tudi tega ji je uspelo; to punco sem počasi videla v drugačni luči, začela sem jo sprejemati, čeprav se sama nikoli ne bi obnašala enako. Naučila sem se, da nismo vsi enaki in da je tako prav. Ko sem jo popolnoma sprejela in me njeno godrnjanje res ni več zbodlo, je odšla iz naše ekipe. Vem, da zato, ker so bili zanjo pritiski prehudi, vendar mi je pomembno le to, da sem jo lahko sprejela in da zdaj veliko lažje sprejemam njej podobne ljudi. Premajhni smo, da bi spreminjali karakter drugih ljudi, lahko pa smo modri, jih sprejmemo in smo srečni.
Naslednji neverjeten rezultat pa je moja prepoznava, zakaj so se mi pojavljale bolečine v hrbtenici. Jaz načeloma izredno rada hodim v službo, tako da je odpor do službe pri meni pomenil izredno stanje. Največkrat je bil posledica negativnih ljudi ali nestimulativnega dela, pomanjkanja izzivov, možnosti za razvoj. Ja, statičnost ni moja vrlina. In za test so mi namenili maksimalno negativno sodelavko, nasproti katere sem preživela dobrih osem ur na dan, medtem pa sem poslušala, da sovraži svojo mamo, ker je stroga in hladna, da sovraži očeta, ker jih je zapustil, da so itak vsi ljudje grozni… Do vseh ljudi je bila zaradi svoje bolečine in nezadovoljstva groba, ampak takrat me je to prizadelo. Za en teden sem odšla na dopust in res sem se veselila, da je nekaj časa ne bom poslušala. Prvih nekaj dni dopusta je bilo mirnih, v drugi polovici pa me je že misel, da se usedem nazaj nasproti nje, kar potolkla. En, dva, tri in moj hrbet je odpovedal. Po kolenih sem se s punčko, staro 4 leta in dvema paroma smuči mukoma prebila na vrh smučišča, da sem jo predala staršem. Groza me je spreletela, ko sem se zavedla, v kakšni situaciji sem. Bolečine so bile nečloveške, položaj nezavidljiv, mene pa je zraven ubijala še nemoč. Popolnoma obupana sem klicala Duškota in on se mi je smejal! Je rekel, da imam reakcijo! On se heca, sem si mislila. Jaz na kolenih, boli me kot da bi me satan rezal čez hrbet, on pa meni o blokadah in da naj se sproščam. No, hitro sem videla, da boljše rešitve ni in sem sledila. Po prihodu domov sem šla v službo brez tablet, vislic na Polikliniki in dolgotrajnega okrevanja, po enem tednu. Tega sem izkoristila zato, da sem bila na vseh treningih in sem sprejemala mojo blokado. Takrat še nisem vedela, da ne gre zgolj za fizično blokado, ampak tudi za odpore. To spoznanje sem dobila kasneje. Vseeno pa je moj povratek med aktivne ljudi potekal neverjetno hitro.
Nekaj bi rada napisala še o poziciji prostosti. Če vprašate ljudi, če se počutijo prosti, vam bo v prvem trenutku večina verjetno odgovorila pozitivno. Biti prost večini predstavlja zgolj dejstvo, da niso zvezani, se pravi fizično prostost. Če jih potem vprašaš takole: ali lahko danes narediš to, kar si najbolj želiš, brez da bi se za to komu opravičeval ali imel slabo vest? Ali lahko ostaneš miren in neobremenjen ob kritičnih situacijah v službi in razumeš, da vse to ni povezano s tabo? Lahko ostaneš nasmejan ko so tvoji otroci žalostni? Lahko ostaneš pozitiven, tudi ko kdo od tvojih bližnjih zabrede v težave ali zboli? Ali se lahko v odnosu izražaš tako kot čutiš, ali izbiraš besede v strahu, da ne bi koga prizadel? Tako hitro ugotovimo, da večina ljudi ni prostih – ne navzven, ampak znotraj sebe. Večina živi tako, da bi njihova dejanja ugajala drugim ali da jih vsaj ne bi prizadela. Prav tako večina razume, da te ob kritičnih trenutkih mora skrbeti za svoje bližnje, saj bi drugače razumeli, da ti je vseeno za njih. Zdaj pa si zamislite nekaj: ko se znajdete v težki situaciji, ob sebi potrebujete človeka. Ta človek vas lahko gleda s prestrašenimi, zaskrbljenimi očmi, po vrhu vsega je lahko še poln pomilovanja in začutite lahko njegovo nemoč. Lahko pa se ob vas najde nekdo, ki vas bo navdal s pogledom, da se bo vse rešilo, da se bo vse odvilo tako, kot je prav in dobro zate. Tak človek ti s svojo pozicijo lahko da moč, da se tudi ti dvigneš iz teme. Ampak zakaj? Ker je veliko bolj prost kot tisti prvi. In kako lahko mi postanemo in ostanemo prosti? Meni je najbolj pomagalo zaupanje, da je za vse poskrbljeno. Situacije se ne rešujejo bolje in hitreje, če smo zaskrbljeni in vključeni, pač pa nam taka pozicija samo še bolj zoži pogled in ideje, ki bi jih neobremenjeni lahko videli, gredo mimo nas, priložnosti nam uidejo, ker nismo prosti in jih ne opazimo. Še ena stvar je, kjer takoj opazim, ali sem prosta ali ne. Kadar nekaj povem in se izrazim s prostostjo, je v mojih prsih, srcu, duši, kjerkoli je že to občutiti, prijeten mir in počutim se odprto, razširjeno. Kadar pa v komunikaciji nisem prosta, hitro začutim nekakšen krč, nekateri mu rečejo knedel, lahko se nam malo zatakne v grlu, lahko v prsnem košu občutimo težo, kepo,… To so znaki, da nismo prosti. Vendar je to pozicija, s katero smo delovali večji del življenja in se je tako navadili, da tega niti ne zaznamo več. Ampak zakaj smo potem tako težko prosti? Po svojih izkušnjah lahko rečem, da je bil to predvsem nekakšen prikrit strah – pred tem, kako bom izpadla, kako me bodo sprejemali drugi, ali bom koga prizadela in podobno. Nekateri imajo tega več, drugi manj. Tudi skrbi imajo nekateri več, drugi manj. To opažam tudi pri ljudeh okoli mene. Vendar nam je vsem skupno to, da z vsakim še tako prikritim strahom ali skrbjo ustvarimo blokado v pretoku energije in tako pride do nesprejemanja, prizadetosti, ogroženosti, jeze in še kaj bi se našlo. Zanimivo mi je bilo, ko sem opazovala, kako se ljudje odzivajo glede na našo pozicijo. Če nas je neke situacije strah, lahko je to tudi le pogovor z nekom, ta energija seva iz nas in človek nasproti jo bo nevede začutil v naših besedah, dejanjih, tudi če je vse le nekje zadaj. Takrat lahko pričakujemo čustven odziv druge strani – napadalnost, obsojanje, trdo komuniciranje, neke vrste konflikt. Kadar pa lahko popolnoma prosto povemo ali vprašamo isto stvar, bo odziv zagotovo drugačen. Zdi se mi, da si včasih enostavno ne upamo niti probati delovati na ta način. Morda zato, ker se spet bojimo, kakšen bo rezultat. Očitno so res strahovi tisti, ki nam preprečujejo, da bi bili prosti, in ti strahovi imajo nešteto možnih oblik. Prav vsem želim, da bi enega za drugim začeli prepoznavati in spuščati ter si dovolili živeti brez njih. Nam je brez strahov lahko slabše kot zdaj? Dvomim, verjamem pa, da nam je lahko boljše.
Eden mojih zadnjih fizičnih rezultatov je energijska operacija hrbtenice. Kaj se je do zdaj že dogajalo z njo, sem pred tem opisala. Nekaj časa nazaj pa sem sredi dneva dobila v hrbet nenavaden občutek. Bolečina je bila izredno huda, vendar drugačna kot običajno, kadar me je bolela hrbtenica. Pravzaprav me ni bolela hrbtenica sama, ampak sem se počutila, kot bi imela okoli ledvenega dela zavezan kakšnih trideset centimetrov širok pas, bolečina je bila prisotna na celotnem področju tega pasu, občutek pa sem imela, kot da me bodo raztrgali, dali na pol, kot da me čez cel ta pas režejo. Nekako je v meni, da dokler se lahko premikam, se pač bom in zato se nisem ulegla, ampak moje gibanje je bilo omejeno, saj je bil cel podvig že obuti nogavice in hlače, kaj šele početi kaj težjega. Sedela sem težko, sedež v avtu sem si popolnoma prestavila, da sem lahko vrtela volan. Med pripravo na dan sem ob vsakem udarcu stopala ob tla začutila rez, vendar so mi te vaje vedno do zdaj pomagale, zato se tega nisem ustrašila. Po sproščanju sem se javila; mimogrede naj povem, da mi je moja draga prijateljica in sošolka dvignila roko, ker meni se je zdelo, da bo pa že šlo mimo. Ko sem opisala dogajanje, je Lea na odru prevedla sporočila, da mojo hrbtenico operirajo. Ker so pred leti v bolnišnici že operirali mojo mamo, ki je imela prav tako težave s hrbtenico, sem vedela, da medicinska operacija hrbtenice ne pomeni nujno odprave težav s hrbtenico. Prav tako imam težave s hrbtenico zapisane v usodi, torej se jim res težko izognem. Zato sem bila tega sporočila iz odra iskreno vesela. Moja osnovna pozicija sicer je, da bom naredila karkoli, samo da bo pomagalo, vendar je tu moja naloga le, da se razveselim, se smejim in imam dobro pozicijo. Velik rezultat je bil, da se je sredi dneva stanje popolnoma spremenilo. Bila sem v službi, preko dopoldneva sem se nekajkrat začutila močne in precej boleče reze v ledvenem delu, vendar sem jih z veseljem sprejela. Sredi dneva pa je bolečina in napetost v tem pasu popolnoma popustila. Tako je bilo, kot bi jo nekdo odpihnil! Ta občutek je bil prav tako nenavaden kot prej tisti boleči pas in potem, ko je nekaj odpihnilo ta pas stran, sem še nekajkrat z zanimanjem razgibala svoj hrbet, da vidim, če res ničesar več ni. Ne, bolečine res ni bilo, hkrati pa sem na tem predelu občutila zame nenavadno lahkotnost, počutila sem se, kot da ne bi imela hrbtenice. Verjetno tako občutijo vsi, ki nimajo težav s hrbtenico, meni pa je bilo prej normalno, da me vseskozi nekaj veže, zateguje, boli, zato mi ta novi občutek še ni bil domač. Z veseljem sem ta rezultat naslednji dan delila z ostalimi, vseeno pa sem čutila, da operacija še ni končana; bilo bi prehitro in preveč enostavno, ampak en velik del je bil zagotovo narejen. Kadar operira energija, to dela postopoma in dozira toliko, kolikor prenesemo. Čez nekaj časa so se odločili spet malo rezati; tokrat več noči zapored in to sem močno občutila v podplatih. Bilo je tako, kot bi jih nekdo lomil, rezal, zdelo se mi je, kot da mi prestavljajo kosti in popolnoma nič nisem mogla vplivati na to. Hitro sem se zavedla, da je to nadaljevanje operacije in to mi je pomagalo, da sem se teh posegov razveselila in odvrnila pozornost od njih. Po tednu dni so tudi ti minili zdaj čakam na dokončanje zdravljenja moje hrbtenice. Ker je bila fizično res šibka in precej zdelana, pa tudi zato, ker ob kakšni utrujenosti še vedno občutim rahle bolečine, vem, da proces še ni končan, vseeno pa je stanje že veliko boljše, kot je bilo pred leti. Popolnoma zaupam, da bo moja hrbtenica kmalu zdrava in upam, da bo ta rezultat v pomoč in navdih se komu, ki se je v življenju srečal s podobnimi blokadami.
Še en topel, lep in zanimiv dan je pred mano, vseeno pa mi misli večkrat zmotijo vprašanja… Kako je, ko svoje zadovoljstvo povezujemo z dogajanjem okrog nas? Kaj nas lahko izpolnjuje, kaj rabimo, da bi bili zadovoljni? To se sprašujem v trenutku, ko sem tam, kjer sem tako rada, pa vendar nekje v sebi čutim, kot da mi to ni dovolj. Takoj sem se zavedla, da sem se ujela v past tega, da bi vse stvari okoli sebe naredila tako, kot se mi zdi, da bi me naredile najbolj zadovoljno, po drugi strani pa se zavedam, da nas zunanje stvari same po sebi ne morejo narediti srečnih, če tega nimamo v srcu. Nekaj me vleče sem, nekaj tja, ampak kje je zdaj tisto pravo? V takih trenutkih pomislim na Leo, ki nam velikokrat reče, da moramo zadovoljstvo najti v povezavi z energijo. Mislim, da tega še ne znam popolnoma, ker vseeno čutim, da mi še vedno ni vseeno, kaj se dogaja okrog mene in da svoj položaj v okolju, to dogajanje, še vedno povezujem tudi s svojim zadovoljstvom. So kraji in so ljudje, ki so mi bolj stimulativni, ki so bližje mojemu srcu po energiji. In zakaj se potem pojavi bolečina, ko se zavem, da vsega tega ne morem imet še več? Ne morem biti prosta ob tem, ko čutim, kot da mi bo to na nek način spet odvzeto. Potem se vprašam, zakaj ne obrnem stvari tako, da bom temu bližje. Ko pa je tako veliko stvari, ki so mojemu srcu dragocene! Sem pripravljena spustiti krog ljudi, ki so mi prav tako blizu, in dvorano zato, da bi imela nekaj, kar je meni tako zelo stimulativno? Ja, jaz bi imela vse… In sem tam, kjer se verjetno vsak od nas znajde kdaj – tudi slučajno ne vem, kako bi to dosegla. Zato mi ostane le eno; lahko se obrnem na energijo in jo prosim, naj uredi stvari tako, da bom lahko čim bližje temu, kar čutim v srcu. In čutim, da je to res edino in največ, kar zmorem sama.
To zgodbo sem napisala zato, da se zahvalim energiji za vse, kar mi je ob stiku z njo dala. Tudi zato, ker sem hvaležna Lei in Dušanu za nesebično in srčno vodenje Spirale že 19 let. Moji rezultati so le kapljica v morje tega, kar dajeta in kar zmore ta energija. Srčno upam, da bodo dali voljo in naravnanost za trening še komu, ki morda tega še nima ali pa se kdaj znajde v situaciji, ko se zatakne in ne ve, kako naprej. Vesela sem, da sem lahko ves teden uživala v tem, kar mi je dano in na nek drugačen način iskala stik z energijo. Tokrat skozi zgodbo.
Nina