Novice

Pismo dragi osebi

Draga Elvira,

Vem, da me ne slišiš preveč rada, ampak zadnjič mi je zelo sedlo v srce, ko si mi rekla,  da te vežem nase, oz. da sem te. No, ker gre za moj vzorec obnašanja, verjetno vse ljudi, tudi punce, na podoben način vežem nase.  Tako zdaj že nekaj časa razmišljam, da moram to pri sebi sčistiti, se tega nekako rešiti in zmeraj bolj poskušam predvsem dajati in ne jemati. Ker s tem, ko sem tako deloval, sem jemal energijo svojih bližnjih. Kar ni najbolj lepo, še bolj hudo pa je to, da brez takih “nesebičnih” ljudi potemtakem ne morem funkcionirati.

Samo, za tak energijski ples sta zmeraj potrebna dva. Torej, eden je navajen piti energijo in se od tega “boljše” počuti, drugi pa je navajen dajati in se od tega “boljše” počuti. In take zveze, povezave med ljudmi, večinoma delujejo na  tak način, vprašanje je samo, kako dolgo. Zato je danes tudi tako dosti kriz v medsebojnih odnosih.

Ker, slej ko prej se verjetno tudi tisti, ki tako daje, enkrat tega naveliča, ker opazi,  da ga drugi nekako energijsko izkorišča. Kljub temu pa ta prvi potem še vedno vztraja v takem odnosu, kot da verjame, da bo tega drugega s svojo energijo nekako premaknil, da ga bo s svojo prijaznostjo omehčal, skratka, da ga bo s svojo dobroto spremenil na boljše. Seveda, ker smo čustvena bitja, si jasno želimo svojim bližnjim dobro. Tudi tisti drugi, ki pije energijo, in je v očeh prvega zato nekako manj moralen, oz. šibkejši člen, si želi, da bi se lahko dvignil iz tega vzorca, pa mu nekako ne uspe. V bistvu nobenemu ne uspe, ne “močnejšemu”, ne “šibkejšemu”. Oba potrebujeta drug drugega, da lahko funkcionirata, oba sta odvisna drug od drugega. In tudi, ko se razideta, poiščeta v naslednjem odnosu človeka, ki funkcionira na enak način. Na dolgi rok v takih odnosih prihaja do zamer, slabe vesti, razočaranja, jeze in podobnih negativnih čustev, ki se lahko zelo globoko zasidrajo. Zgodi se tudi, da se eden ali oba v takem odnosu tako izčrpata, da fizično zbolita. Npr. pri svoji zadnji zvezi, sem jaz zelo zbolel, zbolela pa je tudi moja punca, samo, hvala bogu, ne tako zelo. Jaz sem se pa še dodatno izčrpaval z jemanjem raznih substanc.

Zato sem se tudi odločil za energijski trening, ker bi se rad rešil tega vzorca, rad bi začel sijati na ljudi, na svoje bližnje, rad bi se dobro počutil kar tako, ne da bi bil odvisen od nečesa ali nekoga, rad bi dajal kar tako. Rad bi bil kreativen, brez potrebe, da bi za uresničevanje svoje kreativnosti popolnoma izčrpal sebe ali svoje bližnje. Brez tega, da bi za polnjenje potreboval ljudi, od katerih bi črpal energijo, pa naj je to partner ali bioenergetik. Rad bi dobil povezavo direktno od vira. Vsaka duša je vsaj malo povezana z virom energije. Rad bi izboljšal ta stik, bil bolj energijsko pretočen. Ker, bolj ko dobivaš energijo od vesoljnega vira, in ne črpaš energije iz sebe,  manj se trošiš, fizično in energijsko. Več lahko daješ, postajaš stabilnejši, jasnejši, srečnejši. To je nekako cilj vseh duhovnosti, samo ene so bolj intenzivne, druge manj, ene te prej pripeljejo na cilj, druge pozneje in vsakemu ustreza neka metoda, od borilnih veščin, meditacije, joge, zena, budizma itn. Meni ni bilo toliko važno, kaj bom izbral, bolj se mi zdi, da sem začutil, da bi rad te stvari pri sebi dosegel. V bistvu sem prosil le za res močno metodo in učitelja. Saj veš, ko je učenec pripravljen, mu učitelj pride naproti. In sem res prosil, prosil za pomoč, želel sem jo dobiti direktno od učitelja, od človeka, ki je določene korake že opravil, ker mi neposredno lahko hitreje vliva znanje, kot pa da to poskušam dobiti iz knjig. Spustil sem svoj pogled, prepričanje, da zmorem sam, da vem, kaj je zame dobro. Če bi vedel, verjetno ne bi zbolel, če bi mi domači lahko pomagali, bi mi verjetno že pomagali, saj so dobri po srcu. Pa ni šlo, nisem zmogel sam, niti mi niso mogli pomagati bližnji. Zato sem se obrnil navzgor s prošnjo za učitelja, da mi odpre oči. Začel sem delovati v tej smeri, povprašal svoje prijateljice, komu lahko zaupam. In sem preko ene, ki je podobno pot preobrazbe, kot je bila pred mano, že opravila, dobil prve namige. Ko sem bil v stiku z njo, sem jasno videl in čutil spremembo na njej, njeno energijsko polnost, zato sem ji tudi lahko zaupal, da je mogoče. In šele preko njenega učitelja sem tako po spletu naključij prišel do svojega. In kmalu zatem so se začele dogajati spremebe pri meni, v mojem življenju. Prišel sem v skupino in čez nekaj časa spoznal, da je skupina ljudi, ki se enako trudijo preseči svoje vzorce, ki jih delajo bolane in nesrečne, pravzaprav najbolj blagodejna za moj razvoj. Ker, če bi bila v igri samo ena oseba, t.j. učitelj, bi verjetno slej ko prej “videl”, da me hoče nategniti. V skupini pa se tudi med učenci vseeno stkejo vezi zaupanja in če vsi vidijo, da mi nekje “buta” ego, bo verjetno nekaj res na tem. Tudi, ko se s svojim problemom javi nekdo drug, lahko lažje vidim, kaj ga muči, ker nisem čustveno vezan nanj. Lahko, da se nekdo javi s tako zadevo, ki meni prej niti na misel ne bi prišla, da je lahko problematična. In tako hitreje napredujem in se učim. Sem na poti proti svobodi, kar čutim zelo močno in, ko kakšna moja blokada pade z mene, je to tak občutek sreče, kot da bi spregledal. Takrat se šele zavem, kako slepi smo ljudje, kako sebični in, da bi zaščitili svoj ego, bi naredili skoraj vse.

Do trenutka, ko sem prišel v skupino, sem seveda tudi napredoval, postajal zrelejši in svobodnejši, vendar, če te uči samo življenje, je to ponavadi zelo boleče in lahko traja celo življenje, da spustimo določeno blokado. Pravzaprav je lažje preseči očitno bolan vzorec, kot je npr. odvisnost od droge, težje pa je videti stvari, ki se nam zdijo naše vrednote. Nekaj, kar se nam zdi visoko moralno, nas lahko sesuva, pa tega ne moremo ali nočemo videti. S treningom pa je, kot  da bi napredoval po poti osvoboditve, ne peš, ampak z avtom ali celo z letalom. Ker v skupini pospešeno prihaja do situacij, ki te premaknejo in suvajo naprej, če le uspeš slediti. Se pravi, ko stvari “zagustijo” in začneš čutiti odpore do skupine, odpore do učitelja, lahko so to tudi izjemno močne fizične bolečine, mnogi odnehajo. Pa te bolečine, psihične ali fizične, niso neka bolezen, ki jo lahko pozdravimo s tableto, gre za reakcijo na proces, ki se dogaja v tebi skozi tretmaje. Takrat je treba vztrajati, zaupati. To je vse, kar lahko povem, pot ni lahka in ne zdrži vsak, v tem dobrem letu sem jih videl mnogo, ki so poskusili, a ob prvih resnejših reakcijah odnehali, ker je bilo prehudo. In tu pravi bojevnik vztraja. Premaguješ sovražnika, ki je v tebi, saj, kot pravi pregovor, sami sebi smo največji sovražnik. Mislimo si, kako nas drugi prizadenejo, ampak, a ni tako, da zmeraj sebe najboj prizadenemo? Energiji prepustiš vodstvo, ona je vir, od katerega prejemaš sveže znanje, ki ga še nimaš in ki ga tudi večina človeštva še nima. Energija je režiser, ki nam režira življenjske situacije zato, da bi lažje napredovali. Ko si priznamo, da smo le nepopolna, nebogljena bitja, ki jih lahko vsak trenutek odpihne. Smo del civilizacije, ki je tako zaverovana vase, tako prepričana, da vse ve in vse zmore, a narava nam kaže, kako smešni, oz. ubogi smo, dokler vztrajamo v takem prepričanju. In ko dovolimo, dopustimo tej energiji, da nam pomaga, nas pelje čez preizkušnje, nas nikoli ne pusti na cedilu.  Ker ta energija je čista ljubezen.

Ampak, to so vse samo besede, besede pa so tako osiromašeno sredstvo komunikacije, sporočanja. Nobena pisma, knjige, smsi se ne morejo primerjati z  direktno komunikacijo z odprtim srcem. Koliko močnejše začutimo nekoga, ki nam neposredno odpre srce, ki pred nami sije, izžareva svobodo, dobroto, naklonjenost brez obsojanja, brez zamer, zahtev. Kako začutimo tistega, ki sije na nas brezpogojno ljubezen?

In hvaležen sem, da se tega lahko učim. Neizmerno!

Elvira, iz vsega srca ti želim dobro, da ti uspe, da zasiješ, svobodno dihaš, se smejiš, hodiš naokrog  z odprtim srcem!

Objem,

Tony