Sposobnosti

NINA (36 LET)

Veliko imam za povedat, ampak nekje je treba začet. Najprej naj povem, da sem hvaležna, da sem, kjer sem. Že nekaj časa trajajo ti utrinki, ko se večkrat spomnim, kaj vse sem dosegla, spremenila, naredila in doživela v zadnjih desetih letih. Danes je namreč deset let, odkar se je začela moja zgodba na Spirali. Deset let, tako polnih, gostih in meni zanimivih, da si morda zaslužijo še kaj več kot tale prispevek. Vseeno pa deset let, ki sem jih preživela povsem drugače kot prejšnjih 26, z drugačno pozicijo, z drugačnim pogledom, bolj sproščeno in srečno.

Rada bi vam povedala še nekaj stvari, ki so tudi rezultat mojega treninga, čeprav morda ljudje zunaj tega niti ne zaznajo ali le ne vejo. V tem trenutku sedim na letališču v Istanbulu. To zgodbo sem začela pisati na ljubljanskem letališču, nekaj jo je nastalo v zraku, nad oblaki, kjer se počutim enkratno in kjer so pogledi skozi okno zame najlepši. Zdajle pa sedim obdana z neverjetno pisano množico ljudi – Arabci, Azijci, Evropejci, Američani, vsi drugačnih oblik, navad, barv, kultur. Tako majhen je vsak od nas in tako zanimivi smo, ko se kot mravljice združujemo in hitimo en mimo drugega. Na teh mojih poteh sem se naučila, da je vsak od nas majhen, vendar je ravno v tem naša veličina. Ko znamo biti majhni, so nam dane priložnosti, da doživimo velike reči. V teh letih, ki sem jih deloma že opisala, mi je bilo dano, da sem videla nekaj sveta zunaj naših meja. Vsaka taka pot mi je nekaj dala, nekaj krajev pa se je globoko zasidralo v meni. S pozicijo, ki jo treniramo, sem lahko svet doživljala drugače. Kmalu po začetku treninga sem dobila zelo zanimivo službo. Začela sem na začetku in hitro delala korake naprej. Spomnim se tretmaja, ko sem se javila, ker nisem vedela, kako naj reagiram – pred mano je bil sestanek, ki je bil že v napovedi oster s strani vodstva do zaposlenih. Takrat sem dobila smernico: če želiš podjetju nekaj dati, moraš slediti vodstvu, drugače greš v svojo smer in vaše poti gredo težko skladno naprej. Na sestanek sem šla s pozicijo, da se ne bom ozirala na to, kaj si bodo o povedanem mislili kolegi, ampak s pozicijo, da podprem ideje vodstva. Mislim, da sem s tem dobila velike priložnosti in pridno sem jih izkoristila. Spoznala sem veliko izredno zanimivih ljudi po vsem svetu, razširila sem si pogled in se začela bolj spoštovat, hkrati pa postajala bolj skromna, ker sem videla, koliko vsega je še zunaj. Ne predstavljam si, kako bi lahko na tem položaju, ki ga imam zdaj, vodila ljudi brez tega znanja. Veliko ljudi do takega znanja pride z leti, z izkušnjami, tudi slabimi, z veliko neprespanimi nočmi, tudi z bolečinami ob trkih egov. Tudi jaz sem šla korak za korakom, ampak za razliko od ljudi, ki niso v stiku s to energijo in ki ne dobivajo teh sporočil, je šla moja pot navzgor bolj mehko. Iz pridne, zagnane in ambicijozne mlade punce, ki je znala do konca uveljavljati svoj prav, sem se razvila v vodjo ekipe, ki zaznava ljudi okrog sebe in tako lahko delujem drugače, kot če bi poslušala samo besede. Zanimivo je, da to nekatere zmoti, predvsem tiste, ki na ta način težje uveljavljajo svoj prav in svoje ambicije, sposobni ljudje in taki, ki v tem sodelovanju vidijo priložnost, da vsak dobi nekaj dobrega zase, pa zelo lepo sprejmejo to pozicijo. Velikokrat mi v kočljivih situacijah pomaga, da si rečem, no pa da vidimo, kaj mi je vesolje namenilo tokrat. Zavedanje o tem, da smo premajhni, da bi vplivali na vse, mi velikokrat pomaga, da izstopim iz sebe in zaupam, da se bodo stvari odvile ravno tako, kot se morajo.

Da ta zgodba ne bo preresna, vam bom povedala se nekaj o mojem uživanju v tem trenutku. Ja, uživanje – nekaj, kar se mi je nekoč zdelo prepovedano, nesprejemljivo, nekaj, česar si ne zaslužim, saj je moralno edino trdo delo. Sedim v enem od mojih najljubših kotičkov sveta, v zalivu ob jezeru pod mogočnim Burj Kalifo, trenutno najvišjo stavbo na svetu (baje so se saudski Arabci spomnili narediti še višjo in verjamem, da bo kmalu stala). Tukaj občutim en poseben mir, čeprav je koncentracija in mešanica ljudi tu zares velika. Večkrat sem že premišljevala zakaj in občutek imam, da zato, ker so ljudje zadovoljni in v njih ni strahu, kot ga dostikrat občutimo pri nas. Otrok je veliko, vendar so mirni in na to gotovo vpliva tudi pozicija njihovih staršev. Daleč od tega, da bi bili vsi bajno bogati, ampak vsi vedo, zakaj so tu – zato, da delajo in dobro živijo. Pravila so stroga, ampak ker imajo vsi cilj, da bo njihovo življenje kvalitetno, se jih držijo. Po drugi strani pa so zelo prosti, nasmejani, veseli in res se občuti nek prijeten mir. Dosti ljudi reče, da je tukaj vse skomercializirano in po drugi strani, da je to živ dolgčas. Kako pa živite doma? Ne hodite v službo zato, da bi zaslužili in si nekaj privoščili? Razlika je v tem, da pri nas lahko veliko delaš, pa si vseeno ne moreš kaj dosti privoščiti, kar se mi res ne zdi stimulativno. Če si pohlepen in požzrešen, ti vse to, kar srečaš tu, res lahko povzroči nemir, če pa si vzameš ravno toliko, kot rabiš, lahko lepo živiš. Brez strahu in v miru. Tega Slovenci nimamo prirojenega, zato se moramo učiti. Hvaležna sem, da sem se naučila, kaj pomeni živeti z mirom v duši.

Še eno življenjsko bom delila z vami. Večina žensk se dostikrat v življenju ukvarja z moškimi. Seveda je enako tudi obratno. Vse smo se in vse se bomo, pri sebi pa opazim razliko v svojem odnosu do tega; ne le do moških, ampak v sprejemanju dogajanja okoli njih. Če se spomnim sebe včasih, nisem imela veliko konfliktnih situacij z moškimi, saj sem največkrat naredila tako, kot je meni v tistem trenutku pasalo. Vseeno pa sem velikokrat občutila bolečino, ko so moški reagirali drugače, kot bi si jaz želela. Sporočila, kako graditi sodobne odnose, v skladu z novim stilom življenja, so mi prinesla bolj prosto pozicijo v odnosih. Hkrati sem spoznala tudi, da je težko graditi odnose, če se za nov stil odloči samo eden in le ta dela korake. Vsekakor je pomembno, kakšno vrednost čutimo do drugega človeka, ampak zato je naravno, da se nam ljudje v življenju menjajo, saj nismo ves čas na mestu. S tem, ko se razvijamo, rastemo in spreminjamo svojo energijo, se okoli nas pojavljajo ljudje, ki so s to energijo bolj kompatibilni. Pri prijateljih to lažje sprejmemo, v partnerskih odnosih zagotovo težje. Sama sem morala v odnosih najprej spustiti prizadetost. Lea mi je enkrat predala nadvse uporabna sporočila; vprašala sem, kako graditi odnos na zaupanju in neprizadeto, če pa nikoli nisem sigurna, kje me lahko kdo spet prizadane. Rekla mi je, da me prizadane lahko če zaupam ali pa če ne, to ni pogojeno s tem. Vendar v primeru, da zaupam in da sem v odnosu z odprtim srcem, dam temu možnost, da se lepo razvija, kadar pa ne zaupam in imam težko odprto srce, ga blokiram že s tem. Torej se splača imeti odprto srce in se ne bati, da nas kdo prizadane, saj se na ta način ne moremo zavarovati pred ničemer, lahko pa damo možnost, da se razvije nekaj dobrega. Po korakih sem spuščala prizadetost, počasi sem se začela izrazati in govoriti o tem, kaj čutim, dopustila sem, da se nekateri moški izrazajo in drugi pač ne. Vsekakor sem s tem veliko pridobila in ničesar izgubila. Tako sem doživela marsikaj; moškega, ki me je učil, kako biti popolnoma prosta in si dovoliti narediti vse, kar čutim, da bi rada naredila, moškega, ki je skozi najino druženje spoznal, da odnos z žensko ni nujno tako zategnjen, kot ga je poznal do takrat in se je na ta način osvobodil, moškega, ki si je ob meni končno upal biti to, česar si drugače ni dovolil, več takih, ki so prvič res doživeli mir, čeprav niso bili vselej pri miru, ampak podrobnosti si bodo morda nekoč zaslužile drugo zgodbo. Ključno je, da naša energija in pozicija vpliva na odnose in ljudi okoli nas.

Nekaj bi rada napisala še o poziciji prostosti. Če vprašate ljudi, če se počutijo prosti, vam bo v prvem trenutku večina verjetno odgovorila pozitivno. Biti prost večini predstavlja zgolj dejstvo, da niso zvezani, se pravi fizično prostost. Če jih potem vprašaš takole: ali lahko danes narediš to, kar si najbolj želiš, brez da bi se za to komu opravičeval ali imel slabo vest? Ali lahko ostaneš miren in neobremenjen ob kritičnih situacijah v službi in razumeš, da vse to ni povezano s tabo? Lahko ostaneš nasmejan ko so tvoji otroci žalostni? Lahko ostaneš pozitiven, tudi ko kdo od tvojih bližnjih zabrede v težave ali zboli? Ali se lahko v odnosu izražaš tako kot čutiš, ali izbiraš besede v strahu, da ne bi koga prizadel? Tako hitro ugotovimo, da večina ljudi ni prostih – ne navzven, ampak znotraj sebe. Večina živi tako, da bi njihova dejanja ugajala drugim ali da jih vsaj ne bi prizadela. Prav tako večina razume, da te ob kritičnih trenutkih mora skrbeti za svoje bližnje, saj bi drugače razumeli, da ti je vseeno za njih. Zdaj pa si zamislite nekaj: ko se znajdete v težki situaciji, ob sebi potrebujete človeka. Ta človek vas lahko gleda s prestrašenimi, zaskrbljenimi očmi, po vrhu vsega je lahko še poln pomilovanja in začutite lahko njegovo nemoč. Lahko pa se ob vas najde nekdo, ki vas bo navdal s pogledom, da se bo vse rešilo, da se bo vse odvilo tako, kot je prav in dobro zate. Tak človek ti s svojo pozicijo lahko da moč, da se tudi ti dvigneš iz teme. Ampak zakaj? Ker je veliko bolj prost kot tisti prvi. In kako lahko mi postanemo in ostanemo prosti? Meni je najbolj pomagalo zaupanje, da je za vse poskrbljeno. Situacije se ne rešujejo bolje in hitreje, če smo zaskrbljeni in vključeni, pač pa nam taka pozicija samo še bolj zoži pogled in ideje, ki bi jih neobremenjeni lahko videli, gredo mimo nas, priložnosti nam uidejo, ker nismo prosti in jih ne opazimo. Še ena stvar je, kjer takoj opazim, ali sem prosta ali ne. Kadar nekaj povem in se izrazim s prostostjo, je v mojih prsih, srcu, duši, kjerkoli je že to občutiti, prijeten mir in počutim se odprto, razširjeno. Kadar pa v komunikaciji nisem prosta, hitro začutim nekakšen krč, nekateri mu rečejo knedel, lahko se nam malo zatakne v grlu, lahko v prsnem košu občutimo težo, kepo,… To so znaki, da nismo prosti. Vendar je to pozicija, s katero smo delovali večji del življenja in se je tako navadili, da tega niti ne zaznamo več. Ampak zakaj smo potem tako težko prosti? Po svojih izkušnjah lahko rečem, da je bil to predvsem nekakšen prikrit strah – pred tem, kako bom izpadla, kako me bodo sprejemali drugi, ali bom koga prizadela in podobno. Nekateri imajo tega več, drugi manj. Tudi skrbi imajo nekateri več, drugi manj. To opažam tudi pri ljudeh okoli mene. Vendar nam je vsem skupno to, da z vsakim še tako prikritim strahom ali skrbjo ustvarimo blokado v pretoku energije in tako pride do nesprejemanja, prizadetosti, ogroženosti, jeze in še kaj bi se našlo. Zanimivo mi je bilo, ko sem opazovala, kako se ljudje odzivajo glede na našo pozicijo. Če nas je neke situacije strah, lahko je to tudi le pogovor z nekom, ta energija seva iz nas in človek nasproti jo bo nevede začutil v nasih besedah, dejanjih, tudi če je vse le nekje zadaj. Takrat lahko pričakujemo čustven odziv druge strani – napadalnost, obsojanje, trdo komuniciranje, neke vrste konflikt. Kadar pa lahko popolnoma prosto povemo ali vprašamo isto stvar, bo odziv zagotovo drugačen. Zdi se mi, da si včasih enostavno ne upamo niti probati delovati na ta način. Morda zato, ker se spet bojimo, kakšen bo rezultat. Očitno so res strahovi tisti, ki nam preprečujejo, da bi bili prosti, in ti strahovi imajo nešteto možnih oblik. Prav vsem želim, da bi enega za drugim začeli prepoznavati in spuščati ter si dovolili živeti brez njih. Nam je brez strahov lahko slabše kot zdaj? Dvomim, verjamem pa, da nam je lahko boljše.

Še en topel, lep in zanimiv dan je pred mano, vseeno pa mi misli večkrat zmotijo vprašanja… Kako je, ko svoje zadovoljstvo povezujemo z dogajanjem okrog nas? Kaj nas lahko izpolnjuje, kaj rabimo, da bi bili zadovoljni? To se sprašujem v trenutku, ko sem tam, kjer sem tako rada, pa vendar nekje v sebi čutim, kot da mi to ni dovolj. Takoj sem se zavedla, da sem se ujela v past tega, da bi vse stvari okoli sebe naredila tako, kot se mi zdi, da bi me naredile najbolj zadovoljno, po drugi strani pa se zavedam, da nas zunanje stvari same po sebi ne morejo narediti srečnih, če tega nimamo v srcu. Nekaj me vleče sem, nekaj tja, ampak kje je zdaj tisto pravo? V takih trenutkih pomislim na Leo, ki nam velikokrat reče, da moramo zadovoljstvo najti v povezavi z energijo. Mislim, da tega še ne znam popolnoma, ker vseeno čutim, da mi še vedno ni vseeno, kaj se dogaja okrog mene in da svoj položaj v okolju, to dogajanje, se vedno povezujem tudi s svojim zadovoljstvom. So kraji in so ljudje, ki so mi bolj stimulativni, ki so bližje mojemu srcu po energiji. In zakaj se potem pojavi bolečina, ko se zavem, da vsega tega ne morem imet se več? Ne morem biti prosta ob tem, ko čutim, kot da mi bo to na nek način spet odvzeto. Potem se vprašam, zakaj ne obrnem stvari tako, da bom temu bližje. Ko pa je tako veliko stvari, ki so mojemu srcu dragocene! Sem pripravljena spustiti krog ljudi, ki so mi prav tako blizu, in dvorano zato, da bi imela nekaj, kar je meni tako zelo stimulativno? Ja, jaz bi imela vse… In sem tam, kjer se verjetno vsak od nas znajde kdaj – tudi slučajno ne vem, kako bi to dosegla. Zato mi ostane le eno; lahko se obrnem na energijo in jo prosim, naj uredi stvari tako, da bom lahko čim bližje temu, kar čutim v srcu. In čutim, da je to res edino in največ, kar zmorem sama.

ALENKA (39 LET)

V tem procesu (obiskovanju Spirale) sem dobila ogromno. Moje življenje je dobilo čisto nov pomen, saj sedaj znam pomagati ljudem, kako naj se rešijo iz težav ali pa odvržejo breme, ki jim že leta leži na duši.

Vedno več ljudi se obrača name s svojimi problemi in ko jim osvetlim situacijo iz različnih zornih kotov ugotovijo, da breme ali težava, ki jim je povzročala toliko trpljenja, sploh ni tako brezizhodna in črna, kot so jo videli do tedaj.

Ko res spoznajo in začutijo, da jim le njihova miselnost preprečuje, da bi bili srečni in zadovoljni, se razbremenijo in kmalu zatem se ta ista težava, zaradi katere so pred tem toliko pretrpeli, ne pojavlja več oziroma odide iz njihovega življenja.

 Včasih se počutim, kot da živim v zanstveno-fantastičnem filmu, saj je popolnoma vsak problem rešljiv na najbolj neverjeten in enostaven način.

BOŠTJAN (33 LET)

V Spirali vsi dobivamo pouk za razvoj posebnih sposobnosti. Meni so sposobnosti zaenkrat dane le na posodo, saj ima zaradi odpiranja srca energija z menoj veliko drugega dela. Kljub temu pa me energija uči. Kadar v prisotnosti drugih ljudi energijo prosim zanje, opažam popolno spremembo energijskega polja okrog teh ljudi. Velike spremembe opažam tudi pri moji stari mami, ki postaja bolj vesela in odprta, njeno srce se je okrepilo. Kadar se dovolj spustim, vidim, da energija ves čas komunicira z nami. Mene je pravočasno opozarjala na nevarnost prometne nesreče, ki sem se ji za las izognil, drugič spet me je med sproščanjem opozorila, da imam posodo s hladilno tekočino skoraj prazno. Pokazala mi je tudi kako bodo izgledali nekateri izpiti na fakulteti. Verjamem, da se v Spirali dogajajo velike stvari, imam uvid v to, da v njenem energijskem polju bivajo božanstva. Ko bomo postali nesebični, bomo dobili tudi sposobnosti, ki nam sedaj še niso dane.

ZALIKA (47 LET)

Po nekajletnem treningu ugotoviš, da je vsak človek na poti očiščevanja svoje duše. To se lahko izrazito dogaja, kadar se odločiš za trening, kot je v Spirali, kjer je energija tista, ki skozi inštruktorja vnaša v dušo svežo energijo, ki povzroča čiščenja in hkrati polni dušo na način, da je zmožna vedno večjega čutenja energij, ljudi, samega sebe in doseganja močnih učinkov prošenj, usmerjenih do določene osebe. Tako sem tudi jaz pred nedavnim prosila za sorodnico mojega znanca, ki je hudo obolela. Gospe ne poznam, le čutila sem v govoru mojega znanca, da potrebuje pomoč. Tako sem se v nekem večeru obrnila na energijo s prošnjo zanjo, in sicer tako, da naj energija odloči in ji pomaga tako kot je za to gospo najbolje. Pogovarjala sem se tudi z njenim znancem, ki ji je prenesel energijo mojih besed. Čez dva dni je gospa odšla na kontrolo in ugotovili so, da so znaki hudega obolenja izginili. Kasneje je bila gospa vseeno operirana, je pa pridobila vero in zaupanje, da lahko ozdravi. Spremenila je način življenja in postavila vanj drugačne vrednote. Čutila je, da ji nekdo želi dobro in tudi to ji je vlilo pogum in voljo, da gre naprej in bolezen izkoristi za svojo rast, za svojo srečo in uživanje življenja.
Nikoli ne bi zamenjala svoje prejšnje življenje s sedanjim. Veliko časa sem posvetila treningu, puščala otroka pri možu in se učila, da bi mu bila v oporo, v zgled in da bi ga znala v življenju voditi k pravim vrednotam, da bi znal biti srečen, samostojen, neodvisen, z veliko modrosti in srčne radosti do življenja. Nekaj let je moj sin vsak dan treniral z menoj. Kasneje sem ga neopazno učila vrednot, ki sem jih pridobivala s poukom s Spirali. Zdaj je star 8 let in pred nedavnim sem ugotovila, da ima posebne sposobnosti, in sicer vpogled v nevidni svet in rentgenske oči. Poleg tega pa prihaja iz njegovih ust toliko modrosti, kot je ne premore povprečen odrasel človek. V neizmerno veselje in hvaležnost mi je to spoznanje, čeprav je sin kljub vsemu samo otrok, ki se mora še veliko naučiti o življenju in ima tudi veliko čiščenj. A z znanjem, ki sem ga pridobila v Spirali, mu bom pomagala, da jih bo znal prerasti in da bo z leti vse bolj sijala njegova prava, notranja duša, ki je svetla in polna dobrega za druge ljudi.

VESNA (37 LET)

Od kar obiskujem Spiralo sem se naučila, kako z energijo pomagati drugim ljudem, izboljšali so se medsebojni odnosi. Tekom energijskega treninga v Spirali sem toliko ojačala, da to blagodejno čutijo tudi drugi ljudje. Ker v meni ni več toliko nervoze, nezadovoljstva, nemira, občutljivosti, občutkov krivde, nesamozavesti, strahu …. temveč več miru, več pretoka energije, ljudje radi komunicirajo z mano in so radi v moji bližini, saj jih moja mirnost pomirja, velikokrat pa tudi dobijo kake nepričakovane rezultate (izginejo glavoboli, bolečine, umirijo se, postanejo bolj veseli, sproščeni, imajo več volje do življenja). Od kar treniram se je zdravstveno stanje mojih staršev zelo izboljšalo. Oče je bolehal za hepatitisom C. Zdravljenja so bila neučinkovita in so bila s strani zdravstva prekinjena, saj je vse kazalo da očetu ni več pomoči. S pomočjo te energije, zaupanja in seveda močne volje mojega očeta do življenja, si je oče opomogel, hepatitis C ni več aktiven in zdravniki ne vedo kaj naj si o tem mislijo. Prav tako je moj oče hemofilik in nekega dne se je pri delu poškodoval. Padel je po hribu navzdol in priletel na glavo. Imel je pretres možganov in ureznine, ki so močno krvavele. Po pogovoru z njim po telefonu (živiva narazen 150 km) so se krvavitve takoj ustavile, vendar ga je glava zaradi pretresa še vedno bolela in težko je funkcioniral. Ob mojem obisku doma sem mu na glavo položila roke in čez 5 min začutila, da so se bolečine umaknile. Oče je dejal, da ga je naenkrat zaobšla takšna slabost, da je mislil da bo bruhal. Od tistega trenutka ni imel več nobenih bolečin v glavi in počutil se je odlično. Prav tako tudi mami, ki je zbolela za rakom na dojki, z mojo pomočjo, z znanjem ki sem si ga pridobila v Spirali in veliko željo in veseljem do življenja normalno funkcionira in je zelo aktivna, saj sedaj že sama pomaga drugim ljudem pri premagovanju bolezni, ki jo je sama preživela. Naučila sem se tudi, kako biti energijski terapevt in vedno znova me preseneti, ko ljudje povedo kako dobro jim je dela energijska masaža, kako so se sprostili, kako so polni energije. Skratka v Spirali je toliko možnosti, da se sliši neverjetno, je pa predvsem resnično.

MOJCA (26 LET)

Odkar obiskujem SPIRALO se mi je dvignilo zavedanje in zaznavanje sveta okoli sebe. Zdaj bolj razumem življenje, postala sem mnogo bolj mirna, pozitivna, hkrati pa zaupam, da mi življenje prinaša le to, kar je najboljše zame. V vsaki stvari iščem dobro, veselim se vsakega novega dne in živim za trenutek.

ANŽE (22 LET)

Z energijskim treninigom v SPIRALI sem dobil sposobnost, da občasno dobivam predhodna sporočila, kaj se bomo v SPIRALI pogovarjali, kaj se bo tam zgodilo.