Medsebojni odnosi

ANA (23 LET)

Včerajšnji dan v koloniji je bil zelo pester. Žal danes nisem utegnila poklicati na LT 2, a sem se vseeno odločila, da z vama podelim naslednje rezultate.

Včeraj je bil kot nekako vrhunec napetosti tako med otroki kot tudi med vzgojitelji, saj otrok nismo mogli več nadvladati, otroci pa so postajali vedno bolj neposlušni in nemirni. Vojaška disciplina za dosego reda, da bi se umirili, je na njih le slabše vplivala – to sem kmalu opazila tudi sama.

Vsa ta napetost pa je pripeljala do tega, da je 15-letni fant, sicer hiperaktiven s psihičnimi težavami, v omaro porinil 13-letnico, ker je ta neprestano nad njim izvajala psihično nasilje (zafrkavanje itd.). Rahlo ji je poškodoval ramo in hrbet. Najprej nismo vedeli, kaj z njim narediti, ostali vzgojitelji so dali roke stran, jaz pa sem se odločila poskusiti in pomagati z Energijo. S fantom sva se veliko pogovarjala, jaz pa sem bila med tem povezana in mu poskušala čim bolj odpreti srce in se je umiril.

Potem pa sem dala spat skupino mojih otrok, ki sicer težko zaspijo, ampak tokrat sem poskusila s sproščanjem s povezavo. Delovalo je. Zaspali so v roku 5 minut in spali celo noč.

Ko sem prišla v sobo, sem videla, da je tudi moj fant zelo nemiren in mi je rekel, da rabi sprostitev in sem mu predlagala sproščanje, ki sem se ga naučila v Spirali. Privolil je. Sicer se nisem mogla popolnoma spustiti in sem se mu opravičila, a je rekel, da se je zelo sprostil in da si je, ko je stopil v zvezo z mano, rekel, da bo odprt za vse.

Ti rezultati so se mi zdeli vredni, da vama jih napišem, saj so rezultati rednega treninga v Spirali in da bodo morda motivacija za vajino nadaljno delo. Sicer me avgusta ne bo na LT2, a septembra definitivno pridem. Medtem pa bom trenirala višjo moralo še naprej.

Hvala za vse.

ANA

Sem ena tistih punc, ki že od malih nog rada bere in gleda zgodbe s srečnim koncem. »Živela sta srečno do konca svojih dni…«. Tiste dni se s tem nisem ukvarjala, ampak se mi je že takrat začela razvijati želja po fantu. Spomnim se tudi časov, ko sem vstopala v najstništvo. Vedno zamislila nek svoj scenarij ( to velja na vseh področjih). V tem primeru je bil scenarij, da ko pridem v gimnazijo, dobim fanta. Ker svoje prihodnosti sami ne moramo določati, je po »neuspehu pri iskanju resnejše veze«, vedno sledila še žalost, razočaranje, občutek osamljenosti.

V Spiralo sem prišla proti koncu prvega letnika in sama sebe zazanavala kot nekdo, ki je mlad in brez problemov. Me je pa zanimal pristop, kako ljudje rešujejo probleme. Na obiskovalcih sem videla številne rezultate (zdravstvene, finančne, partnerske). Ostala sem (podpirali so me tudi starši). Sčasoma pa je začela ven prihajati moja stara miselnost: «O joj, zdaj sem že konec drugega letnika pa še vedno nimam fanta!« Kot zanalašč se je zgodilo še to, da so ožje prijateljice spoznale fante in so z njimi že po leto in več. In nisem bila takšna, ker fantov nikoli nisem imela, ampak pri večini se ni končalo v skladu z mojim scenarijem. To sem težko prenesla. V Spirali sem se večkrat javila, da bi ščistila to blokado. Dobila sem smernice, da je to čas za spoznavanje in ne vezanje. Počasi, del po del, sem to spuščala.

Obračala sem se tudi na energijo za pomoč, vendar v srcu nisem spustila. Dobila sem virus, ki me je položil v posteljo. Takrat sem dokončno spoznala, da moram spustiti resno vezo v mojih letih.

Vedno bolj se bližamo času, ko ne moremo izhajati iz sebe in svojih scenarijev, potrebujemo neko vodstvo, ki mu lahko sledimo, da ti pokaže drugo sliko kot jo vidiš sam. Našla sem ta proces in energijo.

NINA (36 LET)

Poleg tega so mi sporočila, ki smo jih dobivali, postajala vse bolj zanimiva. Čeprav vsi nekako živimo, pa so ta sporočila o novemu stilu življenja vseeno drugačna, nova, meni izredno stimulativna. Moj trening je hitro prešel od umirjanja srca na druga področja življenja, takrat najbolj na odnose. Ko se danes spomnim sebe takrat, vidim, da sem res navznoter drug človek. Takrat sem živela tako, da je vse mogoče naredit – za vsako ceno, z glavo skozi zid, kot buldožer sem sla čez vse ovire. Veliko sem jih imela v življenju, mogoče sem tudi zato postala buldožer in ne fina limuzina. Ampak moj moto je bil, da moram biti tako močna, da bom šla preko vsega. In sem šla. In se skurila. Nesposobne ljudi na poti sem popipsala, težke dneve sem razvedrila tako, da sem se zabavala, zato da sem bila lahko samostojna že zelo zgodaj, sem delala in študirala, izkoristila sem vsak trenutek, da sem korakala naprej. Seveda sem medtem naletela na veliko konfliktnih situacij – doma, v službi, se najmanj med prijatelji. In s treningom sem se začela učit – kako se pogovarjat z mirom, kako se izražati, kako sprejemati druge ljudi in razumeti, zakaj se obnašajo tako, kot se. Z leti je začel bledeti moj občutek, da karkoli naredim, se vedno ni dovolj dobro; da ljudje ne prizadenejo namerno; da je dobro dati ven tisto, kar nosiš v srcu. Z mirom sem odšla iz razmerja, ki je bilo že nekaj let nekvalitetno, vendar me je v njem nekaj držalo. Potem, ko sem lahko povedala, kar sem čutila in živela, kot sem želela, sem lahko odšla. V življenje so se pripeljali drugi ljudje, ki so mi dali popolnoma drugačne izkušnje. Mislim, da bolj kot sem se učila odpirati srce, bolj so bili okoli mene ljudje, ki jim je to veliko pomenilo. Ne biti prizadet in živeti z odprtim srcem je bil zame velik trening, na drugi strani pa velika stimulacija za trening. In kako sem bila vesela, ko sem spustila nekaj, kar me je bolelo, odprla srce, potem pa se je situacija odvila boljše, kot bi si sploh lahko predstavljala! Uau, sem si rekla, to je to! Vedno sem veljala za komunikativno, ampak nihče ni mogel prebiti mojega oklepa. No, skoraj nihče. S treningom sem si končno upala sneti ta obrambni oklep in povem vam, da je s tem z mene odpadla velika teža. To sem lahko naredila z zaupanjem, da se mi ne more zgoditi nič slabega, da imam zaščito, samo odprto srce moram imeti. Seveda nisem mogla te pozicije držati vsak dan in ves dan, ampak imela sem naravnanost in vedela sem, katera je tista pozicija, ki jo želim doseči.

Zanimivo je, kako se ljudje zaradi tvoje drugačne pozicije začnejo drugače obnašati. Take izkušnje so mi tudi pokazale, da si z nekaterimi ljudmi kompatibilen, z drugimi pač ne. In da ni s tem nič narobe – ugajati vsem pac ne gre. Iz dneva dan sem se učila in moram reci, da mi treningi nikoli niso bili dolgočasni. Prav tako je na nek drug način postalo zanimivo tudi vsakdanje življenje, saj sem vse stvari začela gledati z druge perspektive – kakšno pozicijo imam jaz in kakšno drugi? Kako tečejo energije? Kakšna je širša slika te situacije? Kaj me še zaboli in kaj moram še prerasti?

In potem so me začeli učiti mehkobe. Sto in eno situacijo mi je vesolje namenilo – najprej, da bi videla, kje sem se trda (veste, saj to ni tako, da človek ne bi vedel kje je trd; če ne drugega spominja na to, kot da bi vsakič sproti bos močno brcnil v kamen), potem pa so mi dali možnosti, da začnem trenirati situacije na bolj mehek način. Počasi, ampak s pomočjo sporočil z odra, podpore vseh, ki so bili dosti ob meni, spletom situacij in spretnim režiranjem vesoljne energije jim je počasi uspelo tudi to. Srečo imam, da nikoli nisem čutila odpora do tega (mimo grede, kdo pa si želi stalno brcati v kamen?). Ko sem najprej odvrgla oklep in potem se omehčala svojo dušico, je bilo moje življenje že na popolnoma drugi ravni. No, ni vse tako rožnato, vmes sem namreč doživela ogromno preizkušenj, testov, nižjih in višjih ovir. Kaj se je na zunaj dogajalo medtem, ko sem se učila odpiranja srca, trgala oklep in mehčala dušo?

Da bolj nazorno ponazorim kakšnega od svojih rezultatov, vam bom povedala dve zgodbici. Najprej eno, ki se nanaša na mojo trdoto, sprejemanje in spreminjanje mojega obnašanja do drugih, potem pa se drugo, ki kaze mojo blokado v hrbtenici. Pred časom sem imela sodelavko, ki je bila res težko prebavljiva. V ponedeljek nihče ni smel govoriti z njo, ker je bila pac slaba in utrujena po vikendu. Vsak naslednji dan do desetih dopoldan tudi ni komunicirala, ker se je se prebujala. Karkoli se je dogajalo kasneje, je imelo krivca in se je redko končalo mirno. Negativna do konca, ampak dejstvo je, da je nikakor nisem mogla sprejeti. Večkrat sem se na treningu javila, iskreno povedano pa mi niti slučajno ni bilo jasno, kako lahko takega človeka sprejmeš. No, Lea sčasoma prebije vsak oklep in tudi tega ji je uspelo; to punco sem počasi videla v drugačni luči, začela sem jo sprejemati, čeprav se sama nikoli ne bi obnašala enako. Naučila sem se, da nismo vsi enaki in da je tako prav. Ko sem jo popolnoma sprejela in me njeno godrnjanje res ni več zbodlo, je odšla iz nase ekipe. Vem, da zato, ker so bili zanjo pritiski prehudi, vendar mi je pomembno le to, da sem jo lahko sprejela in da zdaj veliko lažje sprejemam njej podobne ljudi. Premajhni smo, da bi spreminjali karakter drugih ljudi, lahko pa smo modri, jih sprejmemo in smo srečni.

Naslednji neverjeten rezultat pa je moja prepoznava, zakaj so se mi pojavljale bolečine v hrbtenici. Jaz načeloma izredno rada hodim v službo, tako da je odpor do službe pri meni pomenil izredno stanje. Največkrat je bil posledica negativnih ljudi ali nestimulativnega dela, pomanjkanja izzivov, možnosti za razvoj. Ja, statičnost ni moja vrlina. In za test so mi namenili maksimalno negativno sodelavko, nasproti katere sem preživela dobrih osem ur na dan, medtem pa sem poslušala, da sovraži svojo mamo, ker je stroga in hladna, da sovraži očeta, ker jih je zapustil, da so itak vsi ljudje grozni… Do vseh ljudi je bila zaradi svoje bolečine in nezadovoljstva groba, ampak takrat me je to prizadelo. Za en teden sem odšla na dopust in res sem se veselila, da je nekaj časa ne bom poslušala. Prvih nekaj dni dopusta je bilo mirnih, v drugi polovici pa me je že misel, da se usedem nazaj nasproti nje, kar potolkla. En, dva, tri in moj hrbet je odpovedal. Po kolenih sem se s punčko, staro 4 leta in dvema paroma smuči mukoma prebila na vrh smučišča, da sem jo predala staršem. Groza me je spreletela, ko sem se zavedla, v kakšni situaciji sem. Bolečine so bile nečloveške, položaj nezavidljiv, mene pa je zraven ubijala se nemoč. Popolnoma obupana sem klicala Duškota in on se mi je smejal! Je rekel, da imam reakcijo! On se heca, sem si mislila. Jaz na kolenih, boli me kot da bi me satan rezal čez hrbet, on pa meni o blokadah in da naj se sproščam. No, hitro sem videla, da boljše rešitve ni in sem sledila. Po prihodu domov sem sla v službo brez tablet, vislic na Polikliniki in dolgotrajnega okrevanja, po enem tednu. Tega sem izkoristila zato, da sem bila na vseh treningih in sem sprejemala mojo blokado. Takrat se nisem vedela, da ne gre zgolj za fizično blokado, ampak tudi za odpore. To spoznanje sem dobila kasneje. Vseeno pa je moj povratek med aktivne ljudi potekal neverjetno hitro.

Še nekaj se mi je utrnilo, ko pišem o odnosih. Prva je ta, da se pred tem treningom nikoli nisem prav veliko družila z ženskami, prijateljicami. Za kakšne počitnice in zabave že, drugače pa se nisem našla v teh navezavah. S tem treningom je moja energija postala nekako bolj ženska, pa to ne pomeni, da se oblačim roza, v laseh nosim sopke in se hihitam. Drugače sem začela gledati ženske, lažje se pogovarjam z njimi, lahko jim izrazim svoje občutke, ne čutim se zapostavljene in predvsem drugačne, kot sem to čutila nekoč. Zdaj z veseljem rečem, da lahko z nekaterimi ženskami preživljam prav lepe in zabavne trenutke, seveda s takimi,s katerimi smo na istih valovnih dolžinah. Tudi v službi jih sprejemam drugače in do njih nisem več tako stroga. O, strogost, o tem bom še kakšno rekla kasneje.

Druga stvar, ki se mi je utrnila, ko pisem o odnosih, pa je moja izkušnja, kako lahko na zemlji doživiš, da si z nekom povezan povsem “nezemeljsko”. Verjetno mi tak človek niti ne bi bil pripeljan v življenje, če ne bi že pred tem spremenila svoje energije. Pripeljan pa mi je bil slučajno, vendar je bilo po pol ure čutiti, kot da sva povezana že od nekje prej. Ta odnos nikakor ni posesiven in bi se ob takih čustvih takoj porušil. Pravzaprav ga ne morem opisati z nobenimi čustvi, ker je moje občutenje tu povsem drugo – občutek, da si z nekom povezan drugače, da ne rabiš veliko besed, da čutis veliko vrednost, da se imaš skupaj neverjetno lepo in drugače, kot z ostalimi ljudmi; mogoče si zato rečeva, da sva dva vesoljčka, ki sta se srečala na Zemlji. Če bi tukaj reagirala čustveno, bi preveč bolelo, saj se zavedam, da je najina povezava drugačna, da nisva prišla skupaj zato, da bova kot večina moških in žensk živela v klasični zvezi, pač pa je ta najina povezava dozirana po kapljicah in prav danes se mi je utrnilo, da so vse najbolj dragocene stvari dozirane v kapljicah, mar ne? Ne vem, kaj mi bo to prineslo, ampak imam naravnanost, da sem prosta in z odprtim srcem opazujem in sprejemam. (Hm, tudi sprejemanja sem se začela učiti s tem treningom in vidim, da to učenje še kar traja…)

MATEJA (42 LET)

Tečaja sodobni otroci sem se udeležila že četrtič. Vsakič se ga zelo veselim. Kljub temu, da imam otroke zelo rada in me delo in druženje z njimi zelo osrečuje, se velikokrat znajdem v situaciji, ko ne vem kako jih vodit in usmerjat.

Pred tem tečajem sem prebrala kupe knjig o vzgoji otrok, katere je zelo težko prakticirat, saj so si otroci med seboj zelo različni. Učenje od mojstrice Lee v družbi ljudi, ki imamo otroke radi pa je vedno prijetno, zanimivo, zabavno in podkrepljeno s primeri. Uči nas kako otroke sprejemati, voditi z energijo odločno, jasno in z mirom, jih hkrati ne razvajati in se vključevati v njih, skratka jim biti podpora, ko jo potrebujejo, hkrati pa jim znati postaviti meje, v katerih se čutijo varne in še vedno samostojne. Nova spoznanja in smernice takoj prakticiram v živo. Nisem več tako zaskrbljena in vključena v otroke, naučila sem se razliko med skrbeti in poskrbeti za njih. Vesela sem, ko vidim, da vodenje na način, katerega nas uči Lea resnično deluje, otroci pa napredujejo, se osvobajajo in so veseli.

Tečaj sodobni otroci priporočam vsem staršem, babicam, dedkom in tistim, ki imajo otroke radi, saj je to najboljši način učenja, ki sem ga zasledila do sedaj. Komaj čakam novega tečaja.

VOJKO (32 LET)

Udeležba na tečaju Moderno partnerstvo mi je dala povsem novo obzorje in pogled na partnerske odnose. Najbolj zanimivo mi je bilo spoznanje, da v partnerskih odnosih ni bistven naš partner, ampak naša povezava z Energijo in znanje, ki ga nosimo v srcu. Partnerju služimo, ga sprejemamo z vsemi njegovimi napakami in imamo do njega vedno odprto srce.

MARINA (60 LET)

Letos sem se že četrtič udeležila tečaja Sodobni otroci, ki ga organizira Center za kvaliteto življenja Spirala. Kot vsako leto sem tudi letos z veseljem čakala na začetek tečaja in nato z zanimanjem prihajala na ponedeljkova srečanja. In kot vedno do sedaj, sem vsakič domov prišla s kakšnim novim spoznanjem.

Letošnji film, ki smo si ga ogledale in nato komentirale, je bil film Materinstvo. Že ime pove, da smo se bolj kot z otroki tokrat ukvarjale z vlogo mame in očeta, kar pa seveda vedno vpliva tudi na odnos do otrok. Film se mi je zdel zelo zanimiv in poučen. V njem je lepo prikazano, kam vodi materino razdajanje, skrb, preobremenjenost ter pomanjkanje prave komunikacije med staršema. Ne glede na to, ali smo sami podobni igralcem v filmu ali ne, pa lahko skozi komentiranje njihovega načina življenja vedno prepoznamo tudi nekatere svoje vzorce obnašanja. In jih potem spremenimo, če ugotovimo, da je to za naš razvoj dobro.

Skozi Leine tečaje sem se naučila mnogo stvari. Svet je danes drugačen, kot je bil v moji mladosti. Vzgojni prijemi naših staršev na današnjih otrocih in mladostnikih ne delujejo več. To vsak dan opažam v stiku z mojo vnukinjo. Zato se mi zdi tako dobro, da se lahko učim, kakšen naj bo sodoben in učinkovit odnos do otrok. Ker me je vzgoja vedno zanimala, imam še toliko večji interes, da spreminjam miselne vzorce, ki so veljali nekoč in jih imam nekaj še vedno v sebi. Skrb, strah, zaskrbljenost … vse to je negativna energija, ki našim otrokom prav nič ne koristi. Kako za otroka poskrbeti, ne pa skrbeti, kako mu postaviti omejitve, kako mu pustiti svobodo, kako pomagati v razvoju, kako dati ljubezen in ga ne razvajati? Takšna in podobna vprašanja se mi pojavljajo vsak dan, ko gledam Izo ali pa obnašanje drugih staršev in otrok. In ker vidim, da mi to novo znanje v praksi pomaga, se že sedaj veselim drugega leta in novega tečaja.

META (50 LET)

K pisanju me je (končno!!) spodbudil nedeljski pogovor o tem, kako hitro pozabimo rezultate, ki smo jih v času treninga v Spirali dosegli. Čeprav nisem najbolj vzoren primer predanosti novega načina življenja in me cilj »iti preko sebe« še v marsičem potrpežljivo čaka, se zavedam moči in pomena, ki jo ima Energija v našem življenju, zavedam se vrednosti procesa, ki se mu s srcem posvečata Lea in Dušan.

V stik z energijskim treningom sem prišla pred 6 leti, ko me je med poletnimi počitnicami več dni mučil glavobol. Nisem se ga znebila niti s tabletami. Šla sem na masažo proti glavobolu in tam mi je ga. Anica priporočila energijsko sproščanje v centru Sončni žarek, kar me je kasneje privedlo do Spirale.

Glavoboli so se pomirili, rezultat se je pokazal tudi na partnerskem področju. Brez znanja, ki ga imam sedaj, sem nesrečna čakala in čakala, kdaj bo mož le imel čas zame, mi pokazal, da me ima rad. Trpela sem ob prepirih in v prsih čutila hudo fizično bolečino. Ob obiskovanju tretmajev je bolečina izginila, okoli sebe sem dobila zaščito, da se me nobena glasna beseda ni več dotaknila. To je bila šele prva stopnja na tem področju.

Sčasoma sem izvedela za Spiralo in ker so jo vedno večkrat omenjali na tretmajih, sem dobila občutek, da je to to. Začela sem obiskovati tretmaje na Rimski. Sedaj se je začela prava »čistilna akcija« mojih glavobolov. Globinska čiščenja, ko so me bolečine dobesedno trgale, sem se učila sprejemati z veseljem in hvaležnostjo. Bolj, ko sem čutila resnično veselje v srcu, hitreje je čiščenje minilo. Rezultat: Pred Spiralo sem že nekaj let »pomalicala« vsaj par protibolečinskih tablet na teden in pridno polnila farmacevtski mošnjiček, sedaj so razen redkih čiščenj glavoboli preteklost.

Še en zdravstveni rezultat: Pred obiskovanjem tretmajev mi je osebni zdravnik zaradi zdravstvenih težav več let predpisoval antibiotike in to vsake pol leta… Tudi antibiotiki so preteklost.

Pa še en: Na tretmajih se je gospa Zlata javila zaradi težav z dlesnimi. Ne da bi razumela, kaj se dogaja, sem dobila občutljive dlesni, zamenjala zobno krtačko, izpirala usta z žajbljovim čajem. Čez kakšen mesec, ko se je vse pomirilo, sem opazila, da so se mi začetki parodontoze pri parih zobeh zaprli…

Življenje pred zavedanjem Energije me je pošteno stiskalo, preko odnosov se je to odražalo na zdravju. Nesrečna v partnerskem odnosu, nesrečna v skupnem življenju s taščo. Ko je to pripeljalo tako daleč, da sem na svojem obrazu čutila oklep, ki mi je preprečeval nasmeh, sem se zavedla, da tako ne gre več naprej. Kje je tista vesela, nasmejana punca, polna duhovitih domislic in pripomb? Kako lahko moji učenci prenašajo učiteljico, ki se ni zmožna nasmehniti? Na to, da moji otroci čutijo, da njihova mami v srcu ni srečna, sploh nisem pomislila… Mnogo večerov in noči sem prosila za pomoč. In jo dobila. Energija me je pripeljala na pravo pot. Eden najlepših občutkov je bil, ko se je moj obraz zmehčal in se je na njem spet pokazal sproščen nasmeh, ki je prihajal iz srca…

Partnerski odnosi so se nekako izboljšali, pravzaprav do te stopnje, ki sem jo omenila. Mož me je nenehno zbadal zaradi obiskovanja Spirale (itak smo tu sami čudaki, tudi denar gre), jaz pa sem mu zamerila, ker me ni podpiral. To se je stopnjevalo do te mere, da sem ob treh otrocih, gospodinjstvu za pet in obveznostih v službi omagala. Nisem več hodila na tretmaje, sproščala sem se doma, se v mislih povezovala z Energijo, Spiralo, Leo. To je bilo kar nekaj časa zelo močno, potem vedno šibkejše.

Tako je minilo dve leti in pol. Kvaliteta mojega življenja je padala, kljub temu sem čutila podporo in prisotnost Energije, posebej v težkih situacijah, ko sem prosila za pomoč. Nekajkrat sem približno na pol leta nekoliko poškodovala avto in prav zabavala sem se (pravzaprav na možev račun), ko sem odkrila, da bi vsoto za popravila lahko namenila vsakodnevnemu obiskovanju tretmajev…

Pa je prišlo lansko poletje in avgusta bolečina v Ahilovi tetivi zaradi katere sem za vsak korak naredila z veliko težavo. Čakala sem, da bo minila, potem z odporom obiskala zdravnico, čeprav sem vedela, katera pot je prava. Novembra sem prišla nazaj v Spiralo, odločena, da bom en mesec hodila vsakodnevno, potem ob vikendih, sedaj pa četrti mesec redkokateri dan manjkam na jutranjih tretmajih. Bolečina v nogi me je minila. Dva dni sem hodila kot nova, potem se je začelo čiščenje v gležnju spredaj, zadaj, naokoli, pa v kolenu… Še traja, hodim, se smehljam in vem da bo.

Takojšnji rezultat pa se je pokazal v partnerskih odnosih, ko mi je Lea odprla oči, da je vse odvisno od nas samih in ne od drugih. Zdi se mi, da sem v trenutku odprla srce in sprejela moža takega kot je, vse ( skoraj vse ) kar me je pri njem motilo, sem sprejela in kot da bi nekdo pomahal s čarobno palčko, se je spremenil tudi on. Spet ga lahko z veseljem objamem in čutim, da mi objem vrne, prej ga je kar »zategnilo«. Ne nasprotuje več mojemu obiskovanju Spirale…

DUŠAN (50 LET)

Mojstrica nam je na tečaju povedala: »Partnerja morata drug drugega podpirati«.
Vsak povprečen človek današnjega časa, najprej zahteva in izkoristi pravice, ki mu pripadajo. Zato v gornjem stavku vidi samo dolžnost svojega partnerja, da ga le ta podpira. Vpraša se: Ali mi partnerka nudi podporo na pravi način in takrat, ko jo zares potrebujem? Ali ima dovolj sposobnosti in ali jih je pripravljena še pridobiti? Sprva se ob takem razmišljanju počutiš dobro, saj pred teboj ni nobene naloge, problema, ni se ti treba spremeniti. Ko si partnerki odkrito povedal, kaj od nje pričakuješ, samo počakaš, da partnerka uvidi, da mora pridobiti ustrezne sposobnosti in da te začne pravilno podpirati. Po dolgotrajnem čakanju, ko nič ne kaže, da se bo partnerka lotila pridobivanja novih sposobnosti in sploh kakor koli spremenila, se počutiš malo slabše. Vprašaš se, ali je sploh kje kakšna duša, ki bi izpolnila vse tvoje zahteve in bila dovolj dobra za druženje s teboj. Počutiš se osamljenega. V neaktivnosti in čakanju na nekaj, kar se verjetno sploh ne bo zgodilo, si tudi nemočen in zato nesrečen.
Nekateri odgovornejši ljudje današnjega časa gornji stavek razumejo drugače. Naložijo si dolžnost, da podprejo svojega partnerja. Vprašanja, ki si jih postavljajo so zato drugačna: Ali jaz podpiram svojo partnerko? Jo podpiram na njej sprejemljiv način in takrat, ko potrebuje podporo? Ali sploh imam dovolj sposobnosti za takšno podporo? Potem se odločijo pridobiti manjkajoče sposobnosti in podpreti partnerko. Aktivnost jih spravi v boljše počutje, stvari se začno premikati, vložijo veliko truda, kar jih izčrpa, rezultat pa je hm, no, boljši kot v prvem primeru, ne pa idealen. Nekaj je srečnih trenutkov. Dogaja pa se tudi, da partnerko podprejo z dobrim namenom, vendar v napačnem času in na napačen način in partnerka podporo čuti kot pritisk, ne pa kot pomoč. Ugotoviš, da ves vložen trud ni dovolj, da bi postal sanjski moški, potem pa si žalosten in razočaran. Kdo bi razumel te ženske?
Moral sem si priznati, da jaz ne, ker nisem tako sposoben in tako mogočen. Uh, boleče je tako priznanje, izgubljaš ugled, drugim ponudiš, da so lahko boljši in veliko se jih najde, ki te prehitijo, ti sam pa trpiš, znotraj te vse boli in razjeda – dokler ne uvidiš, da tudi če te okolica ne postavi na prvo mesto, se tam doli na sedmem ali katerem že mestu, dobro in lepo živi. Takrat si šele pripravljen na poslušanje, na sprejemanje pouka in potem lahko slišiš in razumeš Leo, ki pravi, da obstaja Energija, neskončno močna in sposobna popolnoma vsega. Energija vsega spoštovanja vredna ni vzvišena in oddaljena, je povsod okoli nas in vedno dostopna, pripravljena pomagati, vendar ni vsiljiva. To pa pomeni, da mora vsak, ki želi njeno pomoč prenehati z neprestano obrambo pred vsem novim in da mora verjeti v njeno moč. Ko imaš energijo za pomočnika, zaveznika, učitelja, potem je življenje lahko. Potem razumeš vse ljudi, (vključno z ženskami) ali pa uvidiš čisto druge rešitve: na primer, da lahko z ljudmi super sodeluješ ne da bi jih poskušal razumeti. Zahteve do partnerja niso več potrebne. Tudi samodisciplina ni več potrebna. Ničesar več ni potrebno storiti zaradi strahu, življenjsko gonilo postanejo želje.
Mojstrica, ki je včasih odločna in huda je drugič »samo« Lea, prijazna in dostopna, kakor pač zahtevajo trenutne potrebe nas tečajnikov. Pove nam, da se z njo ni potrebno vedno strinjati, vendar kako se ne boš strinjal, če je razlaga enostavna, razumljiva in daje rezultate. Na tečaju partnerskih odnosov nas je vodila k določitvi lastnih ciljev, ki naj bi po možnosti bili partnerjema skupni, učila nas je sprejemanja, spoštovanja in pravilnega pričakovanja. Pomagala nam je pri spuščanju ega in sprejemanju novega, učila nas je kreativnosti. Ob gledanju filma smo na prizorih lahko spoznavali vedenja, ki vodijo v dober odnos (pozitivnost, usmerjenost k cilju, podporo, mehkobo, odprtost za novo…) in tista, ki odnos poslabšujejo (negativnost, ravnanje po vzorcih, vključevanje, fokusiranje, odvisnost, evforijo…). Tečaj je ves čas potekal v prijetnem in sproščenem vzdušju. Mojstrica je uspela med nas privabiti tudi cel kup novih in svežih sporočil, ki smo jih lahko glede na svojo trenutno razvojno stopnjo vsak po svoji potrebi sprejemali, zato smo se domov vračali sveži in zadovoljni. Vse to ima pomemben vpliv na izboljšanje naših odnosov s partnerji, pa tudi z drugimi ljudmi.

Nevenka in Dušan

MARINA (58 LET)

Med pisanjem pisma prijateljici, ki je postala babica, sem začutila, da moram povedati, kako se sama razvijam kot babica. Če se vidim v preteklosti, sem bila vedno pripravljena na to, da bom imela vnučke in sem se tega tudi zelo veselila. Imela sem naravnanost, da bom pomagala, ko me bodo rabili, da se ne bom vsiljevala, da ne bom delila nasvetov, če me ne bodo vprašali, da bom pozitivna, vesela, da bo otrok pač imel vedro babico. Če že ne bom tekala z njim in se lovila, bom pa pela, pripovedovala pravljice, risala, ustvarjala. In ga seveda v skladu s svojimi vrednotami vzgajala.

Pa smo dobili Izo. Začel se je moj trening.

V moji glavi, še bolj pa v srcu je bilo, da otrok, ki joče, trpi, torej moramo narediti  vse, da ne bo jokal. Med tretmaji v Spirali sem počasi dojemala, kaj pomeni biti vključen, kaj pomenijo stara sporočila in kako hitro je Iza nehala jokati, ko sem obrnila pozicijo.  Na tej blokadi imam še delo, vem pa, da sem na pravi poti in da napredujem.

Naslednji rezultat mojega treninga je bil, ko je Iza dobila vročino. V meni ni bilo več starih strahov, kaj, kako, zakaj, kaj bo….., ampak samo vedenje, da je to dobro, da se telo čisti, da bo reakcija minila in da je moja edina naloga, da imam dobro pozicijo in zaupanje v energijo. Vedno, ko je imela vročino, prehlad ali vodene koze, sva bili skupaj in moram reči, da sem zelo hvaležna za izkušnjo, da sem lahko brez skrbi in da imam vero, da je vse tako, kot mora biti.

Čeprav kot mama nisem bila posebno stroga, pa sem »vedela«, kaj je prav, kakšna  naj bi bila moja otroka, katere so vrednote, ki jih moram privzgojiti in sem se z vzgojo  veliko ukvarjala. Ne samo s tem, kako moram ravnati s hčerama, ampak tudi s tem, kako se moram spreminjati sama, da bom boljša mama.  Hodila sem na izobraževanja, brala knjige… se veliko naučila, a vseeno nisem imela pravega miru v duši. Veliko skrbi pa.

 Ko je Lea v Spirali začela s tečajem »Sodobni otroci«, sem se takoj prijavila. Še bi se rada učila, kako naj delam. Vendar je sedaj drugačno tako izhodišče kot rezultat obiskovanja tega pouka. Bistvo vsega namreč  je, da, ne samo v glavi, ampak v srcu začutimo, kaj pomeni  brezpogojno sprejemanje brez vključevanja, brez skrbi in brez strahov. Veliko situacij, ki sem jih doživela z Izo, mi je pokazalo, da sem se nekaj že naučila in da je ta pot res prava in resnično tista, ki daje rezultate. Tudi moji hčeri sta krasni punci, vendar danes vem, da sem lahko srečna, da mi testov zaradi mojih otrok ni bilo treba delati, da pa to seveda nikakor ni samo moja zasluga. Življenje mi je pač namenilo druge blokade. Jaz pa treniram in se učim.

V zvezi s tečajem »Sodobni otroci« bi rada rekla samo še to. Prav vsak obisk mi odpira nov pogled na nas, na vzgojo, na otroke, na pomembno in nepomembno v življenju, na to, kako se lahko in kako je prav, da se spreminjamo. Zelo sem vesela, da ima Lea takšne tečaje in hvaležna, da se jih lahko udeležim.

Misli sem začela s pisanjem kot babica. Se pa tukaj vključuje moja vloga mame oziroma moj rezultat treningov v Spirali. Začutila sem namreč razliko med besedama skrbeti in poskrbeti za otroka. Na Leinih tečajih, na predavanjih in na vsakodnevnih treningih sem to velikokrat slišala in mislim, da počasi to razume tudi moje srce, ne samo moj razum. Ko začutim stara sporočila skrbi, se zavem in skušam najti  pot, da me ne obsedejo. Vedno večkrat mi uspe in vesela sem, da je tako. In po ugotovitvi moje hčerke Petre, je to moj največji rezultat.

MARINA (58 LET)

Včeraj smo v Spirali zaključili z drugim delom tečaja Sodobni otroci. In že zdaj se veselim naslednjega dela.

Vsako srečanje me je obogatilo z novimi pogledi na odnose z otroki. Imam dve hčeri in vnučko, ki je veliko z mano, celo življenje sem se ukvarjala z vzgojo, pa mi je ta tečaj vseeno pokazal, kako lahko drugače ravnamo z otroki in kaj s tem vsi pridobimo. Mnogi vzgojni prijemi, ki sem jih poznala, so v teoriji veljavni in jih lahko zagovarjam. Ampak v praksi niso delovali. Zdaj mi je jasno, zakaj. Nihče me ni učil, da smo ljudje energija in da niso važne besede, ampak energija, ki stoji za njimi. Današnji otroci jo zelo zaznajo. To vidim, ko sem z vnučko. Ona je kot ogledalo, v katerem vidim svojo pozicijo in prepoznam svojo energijo.

 Videti je enostavno: pogledaš se, popraviš pomanjkljivosti, ki jih vidiš, pa je! To bi bilo res tako, če ne bi bilo v nas nešteto starih vzorcev, starih sporočil in naših blokad. Vse to pa nam preprečuje, da bi z lahkoto šli naprej. Včasih je treba veliko dela, veliko treningov, veliko spuščanja sebe, da naredimo korake, ki jih želimo. Meni je pri tem zelo pomagal tudi ta tečaj.

ANDREJ (52 LET)

Moj pogled na tečaj partnerskih odnosov je bil približno takole: kaj pa to potrebujem, saj imava z Milico relativno OK odnos. V redu, včasih se kaj skregava, ampak v glavnem imava dober odnos.

Ko se je vse skupaj začelo kakšna dva meseca nazaj, mi je bilo zelo zabavno, saj smo začeli z gledanjem filma Julie in Julia in komentiranjem le-tega. Pa sem si rekel: »Tole bo pa super!« Jasno, pri drugih vidiš, pri sebi pa tako ali tako nič ne vidiš.

Že takoj na začetku sem opazil, da pa nisem tako idealen moški, za kakršnega sem se imel. Ko pa je še Lea mojstrsko ustavljala film na delih, kjer smo kakšne stvari pokomentirali, se mi je začel skozi film in komentiranje na določene dogodke v filmu, kazati nek drug svet partnerskih odnosov.

Šlo je od petka do petka, vmes pa čiščenja, da je bilo za znoret. Energija, mi je vedno položila na jezik kakšno besedo, da jo je Milica razumela drugače kot sem jaz mislil. No, pa je šlo eno čiščenje, pa je bil spet petek. »Upam, da pa po tem partnerskem ne bo čiščenja,« ji rečem.

In res, ni ga bilo v soboto, je bilo pa v nedeljo. In zopet Energija pripelje besedo v moja usta po kateri pademo ven. Vzrok, jasno, je pa vedno drug. Energija piše scenarije, ki me vedno znova pustijo brez teksta. Potem pa tuhtaš zakaj, kako, čemu. Odgovor na vprašanje vedno pride, samo ne takrat, ko TI hočeš. Ko take stvari obelodaniš v energijskem polju, dobiš ob injekciji Mojstrice Lee razširjen pogled na odnos, pri katerem je jasno, da za prepir ni kriv tvoj partner, ampak ti sam. Počasi ti postane jasno, da je vse režija od Energije.

No, tako sva šla, skozi ta dva slaba meseca tečaja ob gledanju in seciranju filma, s čiščenji ob vikendih skozi. Vmes pa, če pogledam film nazaj, relativno hitro obračaš, saj sva vendarle v tem pouku in imava zavedanje, da nisva več klasična »postnatalca«. Je pa res, da so to globine, po katerih si potem kar malce utrujen.

Zadnji petek pa moram reči, da sva ob končanju filma in obenem tečaja, prišla do spoznanja, da se nama je odnos močno izboljšal, razširil pogled na partnerstvo, teče energija med nama, odnos je mehkejši, drug do drugega sva drugačna. Magic? Ne , konec tečaja.

Obenem sem ugotovil, da filme, ki jih  komentira Lea razumem in doživim čisto drugače kot, če bi jih gledal sam. Dobiš veliko širšo sliko, kot bi jo imel sicer.

Kaj naj na koncu rečem? Vesel sem, da sva se udeležila partnerskega tečaja, saj so ven prišle globine, o katerih se nama še sanjalo ni, da jih imava še v sebi, zelo zvito in zakamuflirano do konca. Vsakič, ko je prišlo do čiščenja, sva dala ven neke globine in odnos se je boljšal in boljšal, tako da svetujem vsakemu, ne glede na to kašen odnos ima s svojim partnerjem, ali pa vsaj misli, da ga ima, naj se udeleži takega tečaja, saj garantirano da rezultate.

Hvala  Lea za vse, kar sva dobila !

MILICA (51 LET)

Zaljubljenost je bila začetek  moje veze  z Andrejem, ki  se je po šestih mesecih končala  s poroko.  V tistem obdobju, pred več kot dvema desetletjema,  sem se počutila  zelo srečno in izpolnjeno . Krona najine zaljubljenosti je bilo rojstvo sina  in  do popolne sreče je manjkalo samo to, da se mož vrne iz vojske, potem pa bomo srečno živeli do konca svojih dni.   Seveda ni bilo vedno tako in danes vem, da  ima zaljubljenost omejen rok trajanja. Ves čas najine veze sem pričakovala, da mi bo on dal  izpolnitev  in srečno življenje.   Najina veza je bila v različnih obdobjih bolj ali manj naporna, čeprav lahko rečem, da sem vedno čutila,  da mi je  Andrej dragocen.  S pomočjo pouka  v Spirali sem  dojela  in danes  vem in čutim, da ti partner ne more dati notranje izpolnitve in da ti to izpolnitev  lahko da le povezava z  Energijo. Naučila sem se, da ni partner  s svojim obnašanjem kriv za mojo užaljenost, prizadetost.  Osebni razvoj  in učenje novega stila življenja  pa je postal  obema skupen cilj, za kar sem zelo hvaležna.

Ko so v Spirali objavili, da bo letos tečaj modernega partnerstva, sem  začutila in predlagala, da se ga udeleživa, kljub temu, da je najin odnos postal boljši  na osnovi vsakodnevnega obiskovanja tretmajev.  Na tečaju modernega partnerstva, sem dobivala iz tedna v teden ogromno uvidov,  kako je bilo moje obnašanje in delovanje razlog za moje slabo počutje v zvezi in kaj moram pri sebi še spremeniti, spustiti, da bo  najina zakonska zveza  lahko postala še boljša oziroma postala nekoč  moderno partnerstvo.  Tečaj ni klasično predavanje, kjer poslušaš, kaj je pomembno za dobro zvezo. Mojstrica Lea nas je ob gledanju filma vodila skozi konkretne življenjske  situacije junakov  in ob tem sem spoznavala, kaj je pomembno za dobro partnersko zvezo, kako se je treba odzvati in obnašati, kakšno notranjo pozicijo moram strenirati ob različnih situacijah v partnerstvu. Spoznavala  sem načine obnašanja, ki vodijo v konflikte in kako pomembno je za dobro zvezo podpora  Andreju, spuščanje ega, spoštovanje njegovih sposobnosti.

Najbolj zanimivo pa je tudi to,  da se je v času tečaja v najini zvezi veliko dogajalo, kajti Energija je postregla s scenariji, ki si jih sploh ne moreš  zamisliti. Dana sva bila v situacije, da  so na dan priplavala stara sporočila in blokade,  za katere sem mislila, da sem jih že prerasla.  Na trenutke je bilo res naporno, ker je  vedno počilo,  kot da bi nekaj padlo z neba. Dana mi je bila izkušnja, kako se partner počuti, če nima podpore za tisto, kar mu je vredno. Potem mi je postalo jasno, da morava  staro počistiti, da se lahko rodi novo. Bili so vzponi in padci (mi temu rečemo čiščenje), a sva z novim znanjem in zavedanjem hitro obrnila in  se dvignila iz krizne situacije. Res sem hvaležna, da sva oba v tem procesu.

V svojem srcu čutim, da je to na nek način najin nov začetek,  da se je povečal energijski pretok. Vse teče bolj mehko in gladko. Dojela sem, kaj moram še pri sebi spremeniti  in  odločila sem se v srcu, da bom s pomočjo  Energije te sposobnosti  razvila tako, da bom imela v prihodnosti moderno partnerstvo.

Hvala Lei za ta tečaj in ko bom dobila priložnost, bom predajala to izkušnjo naprej.

ZALIKA (51 LET)

Zelo preprost in spontan Tečaj sodobni otroci je za menoj. Dolgo časa sem že na duhovni poti v Spirali, a vedno znova sem presenečena nad znanjem, ki ga nudi mojstrica Lea, ko nas uči o tem, kako voditi otroke. Ves čas tečaja so bila v zraku sporočila sprejemanja, topline, nežnosti, blagosti in hkrati odločnosti in neomajnosti za vodenje otrok. Zelo sem hvaležna, da sem bila deležna toliko teh sporočil, saj je moj odnos s sinom sedaj dosti bolj naraven, izginila je obilica strahov, ki so me mučili zaradi njegovih izpadov jeze, zaradi šole, ali jo bo opravil ali ne, zaradi njegovega obnašanja in še in še. Ravno včeraj sva se pogovarjala in ko sem omenila, da lahko tudi pusti šolo, je bil tako zelo presenečen, da ni mogel verjeti svojim ušesom. Čutila sem veliko razbremenitev pritiska, ki ga je bil ves čas deležen z moje strani, kajti četudi neizgovorjene besede mojega prepričanja, da mora hoditi v šolo in jo pozitivno zdelovati, so vseeno vplivale nanj in je bil zaradi njih ves v napetosti, čutil se je sam, nesprejet, izgubljen. Zdaj pridobiva najin odnos veliko večjo kvaliteto, zato se iz vsega srca zahvaljujem Lei, da je skozi njeno delovanje ne tem tečaju prišlo do mene toliko energije, da sem jo bila sposobna sprejeti in udejaniti v življenju. Hvala! In še to: kljub temu, da si je oddahnil, da lahko tudi pusti šolo, je šel danes k pouku…!

PETRA (29 LET)

Ljudje, bližnji in daljni, so me vedno imelo za prijetno, toplo in srčno osebo. Nikoli nisem imela konfliktov v medosebnih odnosih. Vsem sem bila vedno pripravljena pomagati, jih poslušati, se z njimi pogovarjati in jim tudi kaj svetovati. Že od nekdaj so kar prihajali od vsepovsod. Celo moj mož, se je poročil s tako imenovano ustanovo- tako me je namreč poimenoval pred poroko, ko sem mu pomagala prebroditi določene psihične težave. Bil je lep občutek, ljudi vleči iz teme, pa vendar nekaj ni bilo čisto prav. Pogosto sem se počutila izčrpano, otožno, tesnobno. Vključevanje v ljudi? So mi povedali v Spirali. Ta slavospevna empatija, ki smo jo ljudje dobili skozi evolucijski razvoj – ta ni kaj prida, to je potrebno »strenirati«. Poslušati, a nič slišati, samo sijati, sijati,… in biti popolnoma neobremenjen, to je tisto pravo! In se učim sijati! Moram reči, da mi kar uspeva, enkrat bolj, drugič manj. V službi me kličejo sonce, pravijo tudi, da jim vse stvari bolje »laufajo«, ko sem jaz v bližini. Če to ni krasen rezultat, pa čeprav nimam sama nič kaj dosti pri tem. Ja, ljudje, kar nabavite si sončna očala! Sončnih dni bo v prihodnosti vedno več!

URŠKA (21 LET)

Moja družina je bila družina, v kateri so bili konflikti in vsakodnevno razburjanje nekaj popolnoma običajnega.


Ko sem začela v Spirali prakticirati umirjeno stanje, stanje v katerem jeza, razburjenje, nervoza, nestrpnost odpadejo, so se opazno začeli izboljševati odnosi v družini. Ko me je kdo od družinskih članov začel grajati in se jeziti name, sem se spomnila na to, da moram ostati mirna in tako sem negativno energijo odbila s pozitivno, zato do konflikta sploh ni prišlo, ker ni bilo več »orodja« za nastanek prepira.


Tudi na splošno odnosi potekajo veliko bolj mehko, gladko, ker sedaj vem, kako se je treba odzvati in obnašati. Še vedno me sicer včasih kaj spravi iz tira, a razlika je očitna. Vedno bolj mi uspeva med izpadi drugih ljudi ostati mirna, a seveda je to najtežje prakticirati med ljudmi, ki ti veliko pomenijo in te lažje prizadenejo.


Vsi moji najbližji so že kmalu po tem, ko sem začela trenirati v Spirali, opazili razliko v mojem reagiranju, obnašanju, večjem sprejemanju, in povedala sem jim, kje se tega učim. Na začetku so bili skeptični, a kmalu mi je uspelo navdušiti za trening babico, ki obiskuje Spiralo že skoraj 1 leto in mami, ki pa vztraja malo več kot pol leta. Obe sta zelo hvaležni, da se imata priložnost učiti bolj srečnega in kvalitetnega življenja, ki ga nobena prej ni imela.


Čutim pa, da je le še vprašanje časa, kdaj bo začel trenirati tudi moj oče, ki je bil pred kratkim na Spiralini rojstnodnevni zabavi, kjer so ga navdušili pozitivno vzdušje, vedrina ljudi, ki obiskujejo Spiralo in njihova prijetna energija. Začel je podpirati to, da hodim v Spiralo, kajti vidi, da sem v življenju bolj srečna in zadovoljna.

IRIS (25 LET)

Odkar treniram v SPIRALI, se je tudi odnos z možem spremenil. Bolj ga znam sprejemati, razumeti, mu izkazovati ljubezen in reševati konflikte, ki sem se jih prej vedno izogibala in tlačila vase.


Zaposlena sem v družinski firmi, katere lastnik je tast. Najbolj me je motil odnos med možem in tastom. Kar naprej sem se vtikala in skušala reševati probleme, s tem pa tudi trpela in skušala tasta spremeniti. Tako sem se tasta začela izogibati in biti čim manj v njegovi bližini, da meni ga ne bi bilo treba prenašati. S pomočjo energije sem spoznala,da jaz človeka ne bom spremenila in se izognila tem stvarem, ampak moram začeti stvari sprejemati in vse prepuščati energiji. Tasta sem začela sprejemati, mu biti hvaležna in tako ga zdaj s spoštovanjem pogledam v oči.


Lažje se vključim v neznani krog ljudi, nimam več sramu, kako bom izpadla in veliko bolj sem odprta do ljudi okrog sebe.

LUKA ( 27 LET)

SPIRALO redno obiskujem pol leta, leto prej pa sem obiskoval bolj redko. Z ženo sva začela hoditi v SPIRALO z željo po otrocih, ki nama do sedaj še niso bili dani. Verjameva pa, da naju tudi to čaka. Sedaj sva ugotovila, da nama otrok še ni namenjen in da ni katastrofa, če ga še nimava. Ravno obratno, bolj sva se začela spoznavati med seboj. Med rednim obiskom spirale pa so se začela čiščenja na raznih področjih.


Imamo družinsko podjetje in zaradi tega se vsak dan srečujem z očetom. Preden sem prišel v Spiralo sem se vsak dan kregal, jezil in ustvarjal same negativne misli glede očeta. Nisem mu mogel pogledati niti v oči, kaj da bi ga še pozdravil. Imela sva pogovore izključno samo glede posla. Ko sem se pogovarjal z drugimi ljudmi, sem se obnašal normalno. Ko pa je v bližino prišel oče, sam utihnil, ker kar koli sem rekel, se je on vmešaval in mi na vsak način dajal napotke. Nikoli se nisem smejal pred njim, razen kadar sem kaj popil. Vedno, ko sem naredil kakšno napako, me je oče zasliševal ali iskal zanke, kje me bo dobil, kajti nikoli nisem priznal, da sem jaz kriv za napake in tako iskal vse mogoče načine, kako bi se izmuznil. Tudi jaz sem spoznaval napake pri njemu in ravnal isto kot je on z menoj. Vedno, ko sem se s stranko menil za kakšen posel, se je vmešaval in to kar pred stranko. To pa je mene tako motilo, da bi ga kar mahnil. Nikoli pa mu nisem znal povedati s pravo energijo, kar me je motilo, ampak se samo jezil.


Trening in pouk, ki se ga učim v SPIRALI pa mi je dal širši pogled na ves svet. Tako zdaj vidim, da če sem jaz mehek, je tudi on in ga zjutraj z veseljem pogledam v oči in mu zaželim dobro jutro. Počasi sva se začela pogovarjati tudi v privatnih stvareh in šele zdaj sem začutil, da je tudi on človek, ki ima včasih samo reakcije, jaz pa jih lažje prenesem. Ko se pogovarjam z drugimi ljudmi, se sedaj trudim, da me ne zmotijo njegove energije, kadar je v bližini. Sedaj, ko priznam krivdo, če ga kaj polomim, nima več tako hudih reakcij in me ne zmerja. Seveda pa tudi napake čudežno pojenjajo. Za njegove napake se ne zmenim več, če pa me kaj zmoti pa mu poskušam povedati s pravo energijo in resnično pomaga . Zmeraj manj se vmešava v posle, za katere se dogovarjam jaz in tako sem dosti bolj prost in seveda uspešen.

BOŠTJAN (33 LET)

Preden sem prišel v SPIRALO, sem bil zelo vase zaprt, preobčutljiv in prestrašen. Moje srce in duša sta bila povsem zategla. Z obiskovanjem tretmajev pa sem se pričel mehčati, energija me je pričela odpirati in me napravila bolj srečnega. Poprej so me družabni dogodki zelo izčrpavali, saj sem ogromno energije potreboval za samokontrolo. Danes sem bolj odprt, večkrat se postavim zase, opažam tudi, da znam veliko ljudi spraviti v dobro voljo. Zelo sem hvaležen za prečiščenje blokad do matere, saj je sovraštvo do nje povsem izginilo, enostavno ga ni več. Prej kot mati in sin danes postajava kolega. Posebno področje je moja trma in užaljenost- tudi tukaj mi gre vse bolje, ne valjam se več v dolgih reakcijah, poskušam se zavedati kaj delam, in da moram to spustiti. Vedno bolj spoznavam, da so drugi ljudje le ogledalo naše energije, da moramo spreminjati svojo moralo in obnašanje, ne pa se vpletati v druge.

ZALIKA (44 LET)

Ko sem prišla v SPIRALO, sem imela v službi dobre odnose s sodelavci, nisem pa mogla najti stika s svojo vodjo. Imela sem občutek, da mi želi slabo, da išče moje napake zato, da bi dokazala, da sem nesposobna in da zahteva od mene dobre rezultate dela, vendar mi delo odreja tako, da jih ne morem doseči. Počutila sem se zelo slabo, v službo sem prihajala v strahu, kaj slabega me čaka tisti dan, kje vse sem naredila napako, kako sem bila neuspešna.


V SPIRALI sem začela spoznavati, da ves moj strah in slabo počutje izhajata iz mene, kar pomeni, da moram sama spremeniti odnos do vodje in do svojega dela, če želim biti v službi mirna, zadovoljna, uspešna in imeti dobre odnose. Tako se je začel pouk. Počasi sem začela čutiti, da ima moja vodja za cilj samo to, da bi bilo delo dobro opravljeno in da išče način, kako bi to dosegla. Spoznala sem, da nimam pravice soditi ali je njen način pravi, ampak da moram za dobro vzeti vsako njeno besedo, vsako njeno dejanje. Videla sem, da je najlažje druge kriviti za svoja slaba počutja, da pa to ni prav in ne prinese dobrih rezultatov. Kadarkoli sem bila vznemirjena, sem vedela, da se moram sprostiti in se zavedati, da je vznemirjenje samo moja reakcija na situacijo, ki je ne znam sprejeti. Tako se je moj pogled odvrnil od iskanja krivde za moje slabo počutje v službi od vodje k meni, in sem se začela ukvarjati s tem, kateri pogledi v meni so ozki, da ne morem široko sprejeti raznih situacij in jih razumeti.


Dan za dnem sem počasi dojemala, da se vsak človek obnaša tako kot misli, da je prav, in da jaz nimam pravice soditi. Ali je resnica samo tam, kjer jo vidim jaz? Včasih sem tako mislila in sem trpela. Danes vem, da ima vsak človek svojo resnico in da je za dobre medsebojne odnose to potrebno upoštevati in spoštovati. Šele spoštovanje prinese pogoje, da drug drugemu odpiramo oči in se drug od drugega učimo. Moja situacija v službi je sedaj takšna, da rada hodim v službo, vodjo pa razumem in jo podpiram v njenem vodenju, tudi če se ne strinjam z vsem, kar naredi. V odnosu do dela pa spoznavam, da delamo zato, da je delo opravljeno na način kot najbolje znamo in ne zato, da dokažemo sebi in drugim, da imamo sposobnosti. Tako si dovolim narediti tudi napake, saj brez njih ne bi bili iz dneva v dan boljši. To spoznanje mi pomaga, da delam manj napak, pri delu pa sem bolj kreativna, hitra in uspešna.

BOJANA (33 LET)

V SPIRALO sem prišla fizično sesuta ravno zaradi medsebojnih odnosov, ki so bili z vsemi mojimi ožjimi družinskimi člani precej v slabem stanju. Morda je bilo na začetku, ko sem prišla v ta pouk najhuje s takrat dveletno hčerjo, ki je mojo energijsko šibkost in popolno izčrpanost izkoristila sebi v prid. Ne da bi vedela kdaj me je popolnoma obvladala. Vse kar si je zapičila v glavo je izsilila na svoj način, to je bilo z jokom, ki pa ga jaz nikakor nisem prenašala in zato naredila vse, samo da neha jokati. Bila je že skoraj neobvladljiva in po tridnevnem intenzivu v Bohinju se je začelo to spreminjati. Ob tem, da sem se jaz krepila, je tudi ona dobivala pouk, ki bi ga vsaka mama morala dati svojemu otroku, pa žal večina nimamo znanja. In tako se je počasi najino razmerje začelo obračati tako kot pač mora biti, da sem jaz bila mama in ona otrok. Ko danes pogledam nazaj ne morem verjeti, da se je res to dogajalo, da sem dve leti hodila z njo spat in da sem se kar tresla, kadar je začela jokati. Po vsem tem času so med nama še vedno trenja in vem, da vedno bodo, kajti spoznala sem, da je ona »tisto« moje ogledalo, ki bo vedno kazalo na moje blokade. Kar pet let sem potrebovala, da sem si premislila in se odločila še za enega otroka. Kaj takega bi bilo brez znanja, ki sem ga dobila v Spirali, nemogoče. Prva izkušnja mi je namreč bila tako »grenka«, da sem rekla, da otrok ne bom več imela. Pa se je zgodilo. Dobila sem energijo, moč in pogum, da sem pristala na še enega otroka in to je danes 15 mesečna hči, ki je pravo sonce in z njo sem opravila mnoge teste, ki jih prvič nisem znala. Je izkušnja in dokaz, da je dan in je noč in da noč lahko postane svetla.


V SPIRALI pa sem strenirala in ga še tudi odnos z možem. Po enem letu najine zveze je sočasno z prvo hčero, začel škripati tudi moj odnos z možem. Počutila sem se tako utesnjeno, da bi najraje vse pustila in pobegnila stran. Dolgo časa sem rabila, da sem se rešila občutkov krivde in da sem se toliko okrepila, da sem se vsaj malo spet začutila. Ko je po nekajmesečni službeni odsotnosti prišel domov sem se v parih dneh sesula, ker je toliko pritiskal na mene, jaz pa vsa nemočna, seveda nisem znala drugače kot da sem jokala, se smilila sama sebi in kovala načrte kako bom končala to zvezo. Neverjetno kako sem s treningom postajala močnejša in bolj ko sem se ojačala, manj me je prizadelo njegovo ljubosumje, kontroliranje, nadvladovanje. Potrebnih je bilo kar veliko lekcij, da sem ga lahko začela sprejemati, vendar sem to storila, ker sem začutila, da je to res edini način, da se bo potem tako pokazalo ali bova ostala skupaj ali pa ne. Lepega dne je tudi sam ugotovil, da me ne prizadane več toliko kot nekoč in je potem tudi njegov pritisk začel popuščati. Včasih si nisem upala storiti marsičesa, treninge sem ko je bil doma avtomatsko zmanjšala na minimum, zanemarila sem prijateljice. V tem času sem prekinila stike z nekaterimi ljudmi samo zato ker njemu niso bili všeč. Danes pa se ne zmenim več za njegove izpade in napade, ko mi trka na vest, kako se jaz lahko zabavam, medtem ko je on na ladji in trpi, ker je sam… Spoznala sem, da nisem vdova, tako sem se namreč nekaj časa obnašala, ko je bil od doma, spoznala sem, da smem živeti, se smejati in uživati v vsakem dnevu z njim ali brez. Moj rezultat v medsebojnih odnosih je tudi odnos s sodelavci v službi. Pet let sem že v kolektivu pa vse do letos nismo preveč komunicirali. V bistvu se je zgodil premik mesec dni preden sem odšla na porodniško, ko so me preselili iz moje stare pisarne, kjer sem bila sama, v pisarno, kjer sem bila prisiljena komunicirati s sodelavci, saj se jim fizično nisem mogla izogniti. In ko se je porodniška iztekala, je mene že tudi bolela glava, kako bom v službi. Potem pa se je zgodilo, da mi je energija pomagala na način, ki ga nikoli ne bi pričakovala. Poslala je človeka, s katerim sem lahko vzpostavila prijateljski odnos in preko njega sem se potem začela komunicirati tudi z ostalimi. To je zame velik rezultat, saj sem po naravi velik samotar in se najraje držim zase. Kljub temu, da Spiralo obiskujem že četrto leto se mi ne zdi da je minilo že toliko časa. V dvorano grem z veseljem in kadar le morem, saj dobim tam ogromno energije, ki mi pomaga skozi vsakdan. Mislim, da bi se brez pouka, ki sem ga tukaj deležna že zdavnaj znašla v kakšni bolnišnici ali pa vsaj ne bi bila sposobna funkcionirati, kot to zmorem zdaj. Vse kar moraš storiti je, da zaupaš, da te ni strah, da verjameš, da je za vse nas poskrbljeno. Meni to pomaga v najtežjih trenutkih.

Strani: 1 2 3