|
Iris (25 let)
Odkar treniram v SPIRALI, se je tudi odnos z možem spremenil. Bolj ga znam sprejemati, razumeti, mu izkazovati ljubezen in reševati konflikte, ki sem se jih prej vedno izogibala in tlačila vase.
Zaposlena sem v družinski firmi, katere lastnik je tast. Najbolj me je motil odnos med možem in tastom. Kar naprej sem se vtikala in skušala reševati probleme, s tem pa tudi trpela in skušala tasta spremeniti. Tako sem se tasta začela izogibati in biti čim manj v njegovi bližini, da meni ga ne bi bilo treba prenašati. S pomočjo energije sem spoznala,da jaz človeka ne bom spremenila in se izognila tem stvarem, ampak moram začeti stvari sprejemati in vse prepuščati energiji. Tasta sem začela sprejemati, mu biti hvaležna in tako ga zdaj s spoštovanjem pogledam v oči.
Lažje se vključim v neznani krog ljudi, nimam več sramu, kako bom izpadla in veliko bolj sem odprta do ljudi okrog sebe.
Luka ( 27 let)
SPIRALO redno obiskujem pol leta, leto prej pa sem obiskoval bolj redko. Z ženo sva začela hoditi v SPIRALO z željo po otrocih, ki nama do sedaj še niso bili dani. Verjameva pa, da naju tudi to čaka. Sedaj sva ugotovila, da nama otrok še ni namenjen in da ni katastrofa, če ga še nimava. Ravno obratno, bolj sva se začela spoznavati med seboj. Med rednim obiskom spirale pa so se začela čiščenja na raznih področjih.
Imamo družinsko podjetje in zaradi tega se vsak dan srečujem z očetom. Preden sem prišel v Spiralo sem se vsak dan kregal, jezil in ustvarjal same negativne misli glede očeta. Nisem mu mogel pogledati niti v oči, kaj da bi ga še pozdravil. Imela sva pogovore izključno samo glede posla. Ko sem se pogovarjal z drugimi ljudmi, sem se obnašal normalno. Ko pa je v bližino prišel oče, sam utihnil, ker kar koli sem rekel, se je on vmešaval in mi na vsak način dajal napotke. Nikoli se nisem smejal pred njim, razen kadar sem kaj popil. Vedno, ko sem naredil kakšno napako, me je oče zasliševal ali iskal zanke, kje me bo dobil, kajti nikoli nisem priznal, da sem jaz kriv za napake in tako iskal vse mogoče načine, kako bi se izmuznil. Tudi jaz sem spoznaval napake pri njemu in ravnal isto kot je on z menoj. Vedno, ko sem se s stranko menil za kakšen posel, se je vmešaval in to kar pred stranko. To pa je mene tako motilo, da bi ga kar mahnil. Nikoli pa mu nisem znal povedati s pravo energijo, kar me je motilo, ampak se samo jezil.
Trening in pouk, ki se ga učim v SPIRALI pa mi je dal širši pogled na ves svet. Tako zdaj vidim, da če sem jaz mehek, je tudi on in ga zjutraj z veseljem pogledam v oči in mu zaželim dobro jutro. Počasi sva se začela pogovarjati tudi v privatnih stvareh in šele zdaj sem začutil, da je tudi on človek, ki ima včasih samo reakcije, jaz pa jih lažje prenesem. Ko se pogovarjam z drugimi ljudmi, se sedaj trudim, da me ne zmotijo njegove energije, kadar je v bližini. Sedaj, ko priznam krivdo, če ga kaj polomim, nima več tako hudih reakcij in me ne zmerja. Seveda pa tudi napake čudežno pojenjajo. Za njegove napake se ne zmenim več, če pa me kaj zmoti pa mu poskušam povedati s pravo energijo in resnično pomaga . Zmeraj manj se vmešava v posle, za katere se dogovarjam jaz in tako sem dosti bolj prost in seveda uspešen.
BoŠtjan (33 let)
Preden sem prišel v SPIRALO, sem bil zelo vase zaprt, preobčutljiv in prestrašen. Moje srce in duša sta bila povsem zategla. Z obiskovanjem tretmajev pa sem se pričel mehčati, energija me je pričela odpirati in me napravila bolj srečnega. Poprej so me družabni dogodki zelo izčrpavali, saj sem ogromno energije potreboval za samokontrolo. Danes sem bolj odprt, večkrat se postavim zase, opažam tudi, da znam veliko ljudi spraviti v dobro voljo. Zelo sem hvaležen za prečiščenje blokad do matere, saj je sovraštvo do nje povsem izginilo, enostavno ga ni več. Prej kot mati in sin danes postajava kolega. Posebno področje je moja trma in užaljenost- tudi tukaj mi gre vse bolje, ne valjam se več v dolgih reakcijah, poskušam se zavedati kaj delam, in da moram to spustiti. Vedno bolj spoznavam, da so drugi ljudje le ogledalo naše energije, da moramo spreminjati svojo moralo in obnašanje, ne pa se vpletati v druge.
Zalika (44 let)
Ko sem prišla v SPIRALO, sem imela v službi dobre odnose s sodelavci, nisem pa mogla najti stika s svojo vodjo. Imela sem občutek, da mi želi slabo, da išče moje napake zato, da bi dokazala, da sem nesposobna in da zahteva od mene dobre rezultate dela, vendar mi delo odreja tako, da jih ne morem doseči. Počutila sem se zelo slabo, v službo sem prihajala v strahu, kaj slabega me čaka tisti dan, kje vse sem naredila napako, kako sem bila neuspešna.
V SPIRALI sem začela spoznavati, da ves moj strah in slabo počutje izhajata iz mene, kar pomeni, da moram sama spremeniti odnos do vodje in do svojega dela, če želim biti v službi mirna, zadovoljna, uspešna in imeti dobre odnose. Tako se je začel pouk. Počasi sem začela čutiti, da ima moja vodja za cilj samo to, da bi bilo delo dobro opravljeno in da išče način, kako bi to dosegla. Spoznala sem, da nimam pravice soditi ali je njen način pravi, ampak da moram za dobro vzeti vsako njeno besedo, vsako njeno dejanje. Videla sem, da je najlažje druge kriviti za svoja slaba počutja, da pa to ni prav in ne prinese dobrih rezultatov. Kadarkoli sem bila vznemirjena, sem vedela, da se moram sprostiti in se zavedati, da je vznemirjenje samo moja reakcija na situacijo, ki je ne znam sprejeti. Tako se je moj pogled odvrnil od iskanja krivde za moje slabo počutje v službi od vodje k meni, in sem se začela ukvarjati s tem, kateri pogledi v meni so ozki, da ne morem široko sprejeti raznih situacij in jih razumeti.
Dan za dnem sem počasi dojemala, da se vsak človek obnaša tako kot misli, da je prav, in da jaz nimam pravice soditi. Ali je resnica samo tam, kjer jo vidim jaz? Včasih sem tako mislila in sem trpela. Danes vem, da ima vsak človek svojo resnico in da je za dobre medsebojne odnose to potrebno upoštevati in spoštovati. Šele spoštovanje prinese pogoje, da drug drugemu odpiramo oči in se drug od drugega učimo. Moja situacija v službi je sedaj takšna, da rada hodim v službo, vodjo pa razumem in jo podpiram v njenem vodenju, tudi če se ne strinjam z vsem, kar naredi. V odnosu do dela pa spoznavam, da delamo zato, da je delo opravljeno na način kot najbolje znamo in ne zato, da dokažemo sebi in drugim, da imamo sposobnosti. Tako si dovolim narediti tudi napake, saj brez njih ne bi bili iz dneva v dan boljši. To spoznanje mi pomaga, da delam manj napak, pri delu pa sem bolj kreativna, hitra in uspešna.
Bojana (33 let)
V SPIRALO sem prišla fizično sesuta ravno zaradi medsebojnih odnosov, ki so bili z vsemi mojimi ožjimi družinskimi člani precej v slabem stanju. Morda je bilo na začetku, ko sem prišla v ta pouk najhuje s takrat dveletno hčerjo, ki je mojo energijsko šibkost in popolno izčrpanost izkoristila sebi v prid. Ne da bi vedela kdaj me je popolnoma obvladala. Vse kar si je zapičila v glavo je izsilila na svoj način, to je bilo z jokom, ki pa ga jaz nikakor nisem prenašala in zato naredila vse, samo da neha jokati. Bila je že skoraj neobvladljiva in po tridnevnem intenzivu v Bohinju se je začelo to spreminjati. Ob tem, da sem se jaz krepila, je tudi ona dobivala pouk, ki bi ga vsaka mama morala dati svojemu otroku, pa žal večina nimamo znanja. In tako se je počasi najino razmerje začelo obračati tako kot pač mora biti, da sem jaz bila mama in ona otrok. Ko danes pogledam nazaj ne morem verjeti, da se je res to dogajalo, da sem dve leti hodila z njo spat in da sem se kar tresla, kadar je začela jokati. Po vsem tem času so med nama še vedno trenja in vem, da vedno bodo, kajti spoznala sem, da je ona »tisto« moje ogledalo, ki bo vedno kazalo na moje blokade. Kar pet let sem potrebovala, da sem si premislila in se odločila še za enega otroka. Kaj takega bi bilo brez znanja, ki sem ga dobila v Spirali, nemogoče. Prva izkušnja mi je namreč bila tako »grenka«, da sem rekla, da otrok ne bom več imela. Pa se je zgodilo. Dobila sem energijo, moč in pogum, da sem pristala na še enega otroka in to je danes 15 mesečna hči, ki je pravo sonce in z njo sem opravila mnoge teste, ki jih prvič nisem znala. Je izkušnja in dokaz, da je dan in je noč in da noč lahko postane svetla.
V SPIRALI pa sem strenirala in ga še tudi odnos z možem. Po enem letu najine zveze je sočasno z prvo hčero, začel škripati tudi moj odnos z možem. Počutila sem se tako utesnjeno, da bi najraje vse pustila in pobegnila stran. Dolgo časa sem rabila, da sem se rešila občutkov krivde in da sem se toliko okrepila, da sem se vsaj malo spet začutila. Ko je po nekajmesečni službeni odsotnosti prišel domov sem se v parih dneh sesula, ker je toliko pritiskal na mene, jaz pa vsa nemočna, seveda nisem znala drugače kot da sem jokala, se smilila sama sebi in kovala načrte kako bom končala to zvezo. Neverjetno kako sem s treningom postajala močnejša in bolj ko sem se ojačala, manj me je prizadelo njegovo ljubosumje, kontroliranje, nadvladovanje. Potrebnih je bilo kar veliko lekcij, da sem ga lahko začela sprejemati, vendar sem to storila, ker sem začutila, da je to res edini način, da se bo potem tako pokazalo ali bova ostala skupaj ali pa ne. Lepega dne je tudi sam ugotovil, da me ne prizadane več toliko kot nekoč in je potem tudi njegov pritisk začel popuščati. Včasih si nisem upala storiti marsičesa, treninge sem ko je bil doma avtomatsko zmanjšala na minimum, zanemarila sem prijateljice. V tem času sem prekinila stike z nekaterimi ljudmi samo zato ker njemu niso bili všeč. Danes pa se ne zmenim več za njegove izpade in napade, ko mi trka na vest, kako se jaz lahko zabavam, medtem ko je on na ladji in trpi, ker je sam… Spoznala sem, da nisem vdova, tako sem se namreč nekaj časa obnašala, ko je bil od doma, spoznala sem, da smem živeti, se smejati in uživati v vsakem dnevu z njim ali brez.
Moj rezultat v medsebojnih odnosih je tudi odnos s sodelavci v službi. Pet let sem že v kolektivu pa vse do letos nismo preveč komunicirali. V bistvu se je zgodil premik mesec dni preden sem odšla na porodniško, ko so me preselili iz moje stare pisarne, kjer sem bila sama, v pisarno, kjer sem bila prisiljena komunicirati s sodelavci, saj se jim fizično nisem mogla izogniti. In ko se je porodniška iztekala, je mene že tudi bolela glava, kako bom v službi. Potem pa se je zgodilo, da mi je energija pomagala na način, ki ga nikoli ne bi pričakovala. Poslala je človeka, s katerim sem lahko vzpostavila prijateljski odnos in preko njega sem se potem začela komunicirati tudi z ostalimi. To je zame velik rezultat, saj sem po naravi velik samotar in se najraje držim zase.
Kljub temu, da Spiralo obiskujem že četrto leto se mi ne zdi da je minilo že toliko časa. V dvorano grem z veseljem in kadar le morem, saj dobim tam ogromno energije, ki mi pomaga skozi vsakdan. Mislim, da bi se brez pouka, ki sem ga tukaj deležna že zdavnaj znašla v kakšni bolnišnici ali pa vsaj ne bi bila sposobna funkcionirati, kot to zmorem zdaj. Vse kar moraš storiti je, da zaupaš, da te ni strah, da verjameš, da je za vse nas poskrbljeno. Meni to pomaga v najtežjih trenutkih.
|
